Skriti zakladi za zdravo domovino

Te dni praznujemo in se veselimo slovenske državnosti, porojene v milostnih časih pred triintridesetimi leti. Najbrž smo si vsi takrat odrasli dobro zapomnili vse podrobnosti okrog 26. in 27. junija 1991. Vemo, kje smo stali, ko se je prvič dvignila slovenska zastava. Spominjamo se vznesenega vzdušja ob razglasitvi samostojne in neodvisne Slovenije. Pa tudi šokiranosti naslednjega jutra, ko smo izvedeli za napad na našo mlado državo. Takrat si navadni ljudje nismo mogli predstavljati, da se bomo čez dobra tri desetletja ubadali z jugonostalgijo, z oboževanjem Tita in z nepojmljivim hlepenjem po totalitarnih časih. A tako pač je. Naivno je pričakovati, da bo svet postal boljši zgolj zaradi tega, ker smo mu povedali, da je grozen.

Ob današnjih problemih, ki ogrožajo nas, našo ljubo domovino in končno vso zahodno civilizacijo, iščemo skrite rezerve moči. Pogosto mislim na ljudi, ki v težkih okoliščinah razvijejo izjemne sposobnosti, ki jih v običajnih razmerah ne bi. Prepričana sem, da imamo vsi ljudje ogromno spečih potencialov, ki bi jih po potrebi lahko aktivirali. Navdih lahko najdemo npr. pri mladi mamici, ki se je rodila brez rok, zato pa razvila fantastične zmožnosti nog. Nekaj tako izjemnega praviloma naredimo šele takrat, ko smo v to prisiljeni. A tudi mi bi lahko z nogami nahranili otročička, odprli steklenico in pomili posodo, če bi to le zares hoteli.

Na letošnji spominski slovesnosti ob Jami pod Krenom smo slišali izjemne misli dr. Franca Pedička. Takoj sem poiskala njegovo knjigo Razklani čas in v njej našla tudi zapis z naslovom Čudež dobrotnih sporočil, ki ga želim deliti kot navdih za razvoj naših skritih kapacitet. Takole piše dr. Pediček:
“Z mejno človeško zlobo nisem imel nikoli težav, čeprav sem padel v toliko skrajno nizkih okoliščin. Srečal sem sicer ljudi, ko so mi križali pota z gorami svoje zlobe ali zla, a so me le globoko ranili, dotolkli nikoli. Vedno sem se jim izvil s svojo vsiljevano jim dobro želečo mislijo, iskrenim čustvovanjem in hotenjem. Vselej, kadar je kak partizan ali kak drug zli jurišnik name nameril, sem ga začel razoroževati z dobrimi mislimi: »Glej, glej, kaj pa ti je? Saj nisi tako zloben, kakor kažeš. Daj, pomiri se. Bodi dober.” Tako sem se pogosto molče pogovarjal ob napadih zlega človeka. In, glej, navadno sem dosegel, da se je pomiril in se odmaknil od mene, da me ni udaril, me ni ranil z divjo besedo ali s svojimi razžaljenimi čustvi in razbesnelo jezo. Še tako grdogledi rokomavh na Turjaku, v Kočevju, na Teharjah se me je v velikem ovinku ognil, ko sem mu nemo dopovedoval, da ni tako hudoben, kakor se dela in da naj me pusti lepo pri miru. Moram se pohvaliti – v vseh teh peklenskih igrah me ni udaril niti eden njihovih igralcev. Vsi so bili nergaško pohlevni, kakor rjoveči levi v zverinjaku pred očmi krotilcev. Dobrotnost se mi je pokazala kot anestezija človeškega zla. To spoznanje mi je bilo podarjeno kot neznanska milost v mojih najtežjih urah življenja in trpljenja.”

Varuhom spomina, ki se povezujemo v pobudi Vseposvojitev, je drža dobrotnosti, ki anestezira človeško zlo, po naravi blizu. Prav tako pa je iskanje poti dobrotnosti lahko blizu vsem, ki se z vso pozornostjo, strastnostjo in velikodušnostjo trudite narediti kaj dobrega za zdravo Slovenijo.



2 komentarja

  1. “Dobrotnost se mi je pokazala kot anestezija človeškega zla.” – kako močna in pomirjujoča misel. Ko bi jo ponotranjili in udejanjali!

    Odgovori
  2. Slovenci smo bili in smo še Butalci. Le včasih dobimo dober preblisk, ki pa ne traja dolgo. En tak se je zgodil takrat leta 1990/91. Vendar se moramo zavedati, da je večina tedaj odraslih ljudi dobro poznala komunizem. Večina jih je od tedaj že umrla, mladina pa o prejšnjih časih nima pojma, saj je ne uče ne v šoli ne v medijih. Ravno nasprotno, povsod se slavi nekdanja Juga in se govori, kako je bilo tedaj vse bolje kot danes. Nič čudnega ni, če je potem pri nas toliko jugonostalgije – več kot v vseh ostalih nekdanjih jugoslovanskih republikah skupaj.

    Odgovori

Komentiraj