Avtor: Gašper Blažič. Vir: Demokracija. Razmere v državi se dramatično zapletajo. Tako rekoč tik pred protivladnimi demonstracijami v Ljubljani – slednje sicer niso kakšno veliko presenečenje, saj se je doslej že večkrat pokazalo, kako je, ko moči združijo sindikalni jastrebi, botri tranzicijske levice ter civilnodružbeni »borci za resnico in pravico« z Metelkove – je znotraj koalicije zazijala nova razpoka in sicer v zvezi z domnevno izgubljenimi podpisi sindikalne pobude za referendum ter podpisov poslancev Pozitivne Slovenije.
Ni namreč dvoma, da imata obe referendumski zahtevi dejansko skupni imenovalec, ki je dejansko politični. Na to je navsezadnje opozoril tudi vodja poslanske skupine SLS Mihael Prevc, češ da so stališča sindikata kemične, nekovinske in gumarske industrije povsem identična stališčem opozicijskih strank. Prevc je opozoril tudi na to, da so v pogajalsko skupino vključili tudi Marka Goloba, sicer nekdanjega člana uprave Agencije RS za upravljanje kapitalskih naložb države (AUKN), ki velja za kader iz kroga Janeza Zemljariča, poleg tega pa je tudi zet Francke Trobec, sicer upokojenke, ki velja za tesno zaupnico Zorana Jankovića in Milana Kučana, saj je navsezadnje tudi funkcionarka Pozitivne Slovenije. Vse to kaže, da so botri iz ozadja po tistem, ko je spodletel poskus, da bi referendum tik pred koncem mandata izsilil državni svet, aktivirali še zadnje možnosti, da bi zablokirali vladne protikrizne ukrepe, še posebej tiste, ki bi pomagali razkriti okostnjake iz bančnih omar.
Zadeva je pravzaprav bizarna – poslanci Jankovićeve stranke so očitno v časovni stiski poskušali zbrati potrebne podpise za referendumsko zahtevo, zato ni nič nenavadnega, da je bilo nekaj podpisov zbranih v precej sumljivih okoliščinah, kar je poslanka Maša Kociper opravičevala, da pač ni bilo mogoče dobiti vseh poslancev, saj nekaterih sploh ni bilo takrat v državi??! No, policija je medtem ugotovila, da podpis Melite Župevc kobajagi ni bil ponaredek, predsednik DZ Gregor Virant pa je nonšalantno naznanil, da je policijska preiskava lansirana s strani SDS??! Ozadje tokratnega Virantovega »odklonilnega ločenega mnenja« je bržkone v tem, da ga je začel Janković znova »snubiti« za morebitno novo vladno koalicijo med PS, SD in Virantovo DL. Takšen načrt je navsezadnje obstajal že takoj po lanskih parlamentarnih volitvah, vendar je nato propadel. Očitno so glavno vlogo pri tem odigrali prav izgubljeni podpisi prej omenjenega sindikata kemične, nekovinske in gumarske industrije, za katere še vedno ni jasno, kdo jih je izgubil in ali gre morda celo za notranjo zaroto oz. sabotažo. Dejstvo pa je, da si zaradi teh podpisov sedaj podajata žogico kabinet predsednika DZ ter ministrstvo za notranje zadeve, kar so Jankovićevi seveda izkoristili in znova pritisnili na Viranta, češ če ne boš sodeloval z nami, se od funkcije predsednika DZ lahko posloviš. PS namreč računa, da bi na račun spora v koaliciji pridobila DL na svojo stran in da bi morda s tem vendarle prevzela oblast (o novih predčasnih volitvah ne govori praktično nihče, saj se vsakdo zaveda, da bi v tem trenutku za Slovenijo pomenile finančni, gospodarski ter socialni samomor).
Zagotovo je to dogajanje tudi tesno povezano z jutrišnjimi demonstracijami, kajti ni dvoma, da so le-te voda na mlin Jankoviću in Kučanu. Čeprav verjetno neposrednih učinkov ne bodo imele, pa verjetno neokomunistična nomenklatura pričakuje, da bo pošteno prestrašila vlado, češ mi imamo podporo ljudi, vi pa nimate ničesar. Navsezadnje se jastrebi čutijo opogumljene tudi s podobnimi protesti, ki so v tem tednu potekali po evropskih mestih, usmerjeni pa so bili prav tako proti varčevalnim ukrepom in marsikje podprti tudi s socialno demagogijo ter nasiljem. Za Jankovića bi bil psihološki element demonstracij precej dobrodošel obliž na rano, ki jih je »stara levica« dobila v nedeljo zaradi bojda nepričakovanega neuspeha Danila Türka. Navsezadnje pa so demonstracije zelo pomembne predvsem zaradi nadaljnjega preživetja nespornega sindikalnega veterana Dušana Semoliča, ki bo moral pred javnostjo pokazati, da je še vedno vreden zaupanja, saj bo sedmega decembra, ko bo kongres ZSSS, za nov mandat moral tekmovati z Lidijo Jerkič.
Za razumevanje sedanje gospodarske, socialne in politične situacije je pomembno, da si zastavljamo prava vprašanja. Eno od teh je, ali bi nam bilo brez protikriznih ukrepov, ki jih uvaja vlada, kaj bolje. Pa tudi to, ali se nam splača blokirati ukrepe in prelagati ukrepanje na poznejši čas. To je tako kot z rakavim bolnikom – toliko časa odlaša z zdravljenjem, da je nazadnje prepozno in je obsojen na počasno in bolečo smrt. Prav sindikalni jastrebi in opozicija s svojimi botri pa nam dopoveduje, da je za naše slabo stanje krivo zdravilo in ne bolezen. Po drugi strani pa bo morala vlada zdraviti predvsem vzroke in ne samo simptome – če ji bo to seveda sploh dopuščeno. Do zdaj ji ni bilo.
Vir: Demokracija
