Simčič: Ni mi preostalo drugega, kot da sem vzljubil svojo usodo

Zorko Simčič kljub devetdesetim letom, ki jih bo dopolnil 19. novembra, ni upočasnil ritma svojega življenja – govori strastno, hodi hitro, razmišlja ostro. To, da stvari nikoli ni počel mlačno, mu je pomagalo, da je šel lažje skozi vse viharje in pretrese, ki mu jih je prineslo življenje.

V ljubljanskem obdobju ste doživeli prvi literarni uspeh –za prvenec, roman Prebujenje, ste leta 1943 dobili Prešernovo literarno nagrado mesta Ljubljane. Vendar pa na ta roman niste najbolj ponosni, kajne?

Napisal sem ga v štirinajstih dneh in ga poslal na Finžgarjev natečaj, kjer sicer ni dobil nagrade, je pa toliko navdušil žirijo iz Finžgarjevega kroga (France Koblar, Silvo Kranjec …), da se je Nova založba odločila za natis. Zanj sem res prejel, praktično še dijak, nagrado mesta Ljubljane. Nekateri starejši bralci so roman označili za »premodernega«, češ da v njem nastopajoči skačejo med vožnjo na tramvaj, telefonirajo, smučajo, odbijajo belo žogico (pingpong) … Danes imam ta roman za literarnega nedonošenčka in bi ga najraje spravil v klet.

Kako je prišlo do tega, da ste takoj po prestopu meje leta 1945 dobili službo pri Britancih kot tolmač?

Z Britanci sem bil v stiku že leto in pol pred koncem vojne. Prijatelj Andrej – Andy – prav tako begunec iz Maribora, je v Ljubljani postal vlakovodja in je vozil na progi Ljubljana–Celovec. Na Koroškem je bilo tik za železniškim terenom, kjer so preklapljali lokomotive, taborišče angleških vojnih ujetnikov. Andy, ki je obvladal angleščino – kmalu po prihodu angleške armade v Celovec je postal tolmač town majorja – je z njimi naskrivaj stopil v stik. Angleži so želeli v taborišču zgraditi radijsko oddajno postajo, on jim je dobavljal želeni material iz Ljubljane in pri tej zadevi sem tudi sam sodeloval. Tretjega maja 1945 se je Andy navsezgodaj prikazal pri meni, povedal, da se partizani bližajo in da on odhaja v Avstrijo. Svetoval mi je, da grem z njim. Staršema, ki takrat nista bila v Ljubljani, sem napisal listek, se poslovil, in odšla sva peš do Celovca. Dva dni sva hodila. Takoj sem dobil službo pri Welfare Seccion VI. Britanske armade ob Vrbskem jezeru, in sicer kot tolmač.

Pri vsem tem je zanimivo, da je bila moja angleščina zelo, zelo basic english, saj sem znal samo to, kar me je prijatelj naučil v dveh, treh mesecih, ko sva vsako opoldne ob letalskem alarmu namesto v zaklonišče odhitela na Rožnik in tam dve uri ponavljala angleščino.

Kot vemo, so mnogi drugi prebežniki na Koroško, domobranci, končali tragično. Tudi vaš brat Drago je bil vrnjen v Jugoslavijo in je končal v kočevskih gozdovih.

Ali morda na Teharjah, lahko pa tudi v Hudi jami. Ko je bil moj brat v Vetrinju, sem ga obiskal, bil sem v angleški uniformi. Že prve dni sem začutil, da so Angleži iz literature eno, v vsakdanjem življenju pa tudi vse kaj drugega. Že prve dni sem med njimi naletel na – simpatizerje komunizma. Brata sem opozoril, da mi zadeva nekam smrdi, mu predlagal, naj gre z menoj. A on ni hotel zapustiti svojih tovarišev in je žal to svojo odločitev plačal z življenjem.

Ste šli v Argentino z upom ali obupom v srcu?

Bil sem v solzah, ko se je ladja Santa Cruz v Neaplju oddaljevala od kopnega, vendar pa sem nekje globoko v sebi vedel, da se bom vrnil. Sicer pa nisem imel kakšnih drugih možnosti. V Trstu sem sicer imel dobro plačano službo, ampak lahko bi se zgodilo – kakor se je marsikomu – da mi italijanske oblasti ne bi več podaljšale dovoljenja za bivanje. Za delo v Kanadi – baje bi moral najprej leto dni opravljati fizično delo v gozdovih – nisem imel kondicije, za ZDA nisem imel pogojev, res pa se je odprla pot v Južno Afriko. Bilo nas je za celo skupino, imeli smo že dovoljenje za vselitev in vso potrebno dokumentacijo, a sem se šokiran premislil, ko sem slišal izjavo južnoafriškega častnika, da nas potrebujejo zato, da bi se tam še bolj razplodila bela rasa … Naj danes gledam na Peróna tako ali drugače, dejstvo je, da je bil edini, ki je brez kakršnihkoli omejitev odprl vrata slovenskim beguncem. Tudi starim ljudem, celo invalidom.

Kot dramatik ste bili zelo plodni. Kritiki vašo dramatiko cenijo, gledališča pa je ne uprizarjajo. Vaša najbolj znana drama, Zgodaj dopolnjena mladost, ki je bila izdana leta 1967, je bila denimo uprizorjena le enkrat, v kanadskem Torontu leta 1970, v domovini in Argentini pa nikoli. Zakaj menite, da je temu tako?

Mislim, da je problem v tem, da so moje drame – še posebej misterij, ki ga omenjate – zaradi splošne relativizacije vrednot, predvsem pa etične gluhosti, oddaljene od ljudi. Lahko pa je seveda tudi tako, kakor piše Denis Poniž – in kar je pravzaprav še hujše – da gre za avtocenzuro, za pohabo v ljudeh, ki se ukvarjajo s teatrom. Pisatelj Mirko Javornik mi je iz ZDA že v šestdesetih sporočil: »Tudi če boš živel sto let, je ne boš videl na odru. Za Buenos Aires bo preveč na levo, za Trst preveč na desno, o Ljubljani pa sploh ni govora.« In prav tako je bilo. In je še danes. A da ne bo nesporazuma: ob miselnosti, ki pri nas še vedno vlada – v tujini se stališče že spreminja – da ni avtor drame pisatelj, ampak režiser, ki besedilo lahko po svoje interpretira, z njim po svoje tudi operira, si uprizoritve niti ne želim. Kermauner, ki je goreče verjel v to dramo in o njej napisal celo monografijo, mi je leta 1991 ob obisku v Argentini dejal: »V Sloveniji bodo kmalu ponovno zaživeli prosvetni domovi, po vseh krajih bodo igrali to dramo.« Sam si že takrat nisem delal iluzij. Vsekakor se je izkazalo, da ljudje v Sloveniji takega neenostranskega prikazovanja stvari še vedno niso pripravljeni sprejeti. Najbolj točen in duhovit komentar je že kmalu po vrnitvi v Slovenijo dal Drago Jančar: »Veste, Simčič, tudi še danes že ni več čas zanjo.« In ob vsem kaže povedati, da so mnogi kritiki poudarili, da ta drama »ni obsodba ljudi in njihovih dejanj, temveč hvalnica ljubezni«, za Jožeta Pogačnika pa je sploh »slavospev ljubezni in želja po spravi med Slovenci«.

Več: Pogledi