Si res želimo državno gozdno podjetje?

Foto: Patricija Belak.
Foto: Patricija Belak.

Dandanes je marsikaj slišati o lesni industriji v Sloveniji, pa o tem, kako potrebujemo državno podjetje za upravljanje z državnimi gozdovi ter lesom in lesnih izdelkov. Preden karkoli predlagam, naj vas vprašam, ali res želite še eno državno podjetje? Če se ozremo okrog sebe lahko zelo preprosto vidimo, da državna podjetja ne delajo tako učinkovito kot podjetja v zasebni lasti. Tokrat teh primerjav ne bom delal, naj vas samo spomnim, da imajo nemara vsa podjetja v večinski ali popolni državni lasti primanjkljaj, ki ga financirajo iz državnih sredstev oz. iz davkoplačevalskega denarja. Upravičeno lahko recimo kritiziramo slovenske ceste in porazno upravljanje z njimi s strani DARS-a ter drugih (državnih) institucij. Prav tako lahko za slabo stanje Slovenskih železnic in za njihovo stagnacijo upravičeno iščemo vzroke tudi v njenem državnem lastništvu. Ali res mislite, da bo državno podjetje, ki se v primeru nedobičkonosnosti ne bo napajalo tržno, pač pa gotovo iz davkoplačevalskega denarja (kakor tudi njena približno trideset milijonska postavitev), poslovalo kaj drugače kot pa ostala podjetja v večinski državni lasti? Ali res mislite, da bomo s tem karkoli rešili?

Sam menim, da ne. Jaz osebno državnim birokratom ne bi zaupal niti recimo peke in prodaje kruha. Ali bi jim vi? Ne nazadnje, ko so ljudje zaupali državi z upravljanjem podjetij, so bili prisiljeni stati v dolgih vrstah za izdelke, ki so nam danes tako samoumevni. Trgovine so bile še prehitro prazne. Edino tisti, ki so bili v politiki, ki je podjetja načeloma upravljala, so se vozili s prestižnimi vozili, katera niso bila na voljo nikomur drugemu, ter živeli v vilah, ki so bile drugim praktično nedostopne. Zelo očitno so socialistični časi, od Sovjetske zveze, nekdanje Jugoslavije, pa vse do današnje Venezuele našim politikom za zgled. Trenutno večini Slovencev še ni tako hudo, ampak samo Bog ve, kam bomo prišli, če bomo državljani pustili državi, da na tak način upravlja naša življenja.

Da ne bo kdo rekel, da samo kritiziram in opozarjam zgolj na ‘ekstreme’, naj samo predlagam, da bi se dalo peljati stvari drugače in bolje. Današnje stanje v gozdarstvu in lesni industriji namreč ne odraža le stanja na trgu, ampak predstavlja tudi posledico državnih zakonov, ki se že izvajajo. To, da nam država ‘polomi noge’ in nam potem ponuja bergle, ni nobena rešitev. Če res želimo boljšo prihodnost in boljše stanje tudi na lesnem trgu in v naših gozdovih, se potegujmo za manj države v naših življenjih, za svobodnejši trg, za manjše davke in lažje poslovanje podjetij ter morda zahtevajmo tudi pravico do sklepanja vsakršnih pogodb med posamezniki kot fizičnimi osebami ali pa pravnimi osebami. Zavzemajmo se za pravičnost ter svobodo, ostalo bo pa že sledilo.