Od sredine junija do konca julija smo lahko spremljali potek hitrega upadanja cen vrednostnih papirjev na kitajskih borzah. V manj kot mesecu dni je izpuhtela slaba tretjina vrednosti šanghajskega borznega indeksa. Vse skupaj bi naj v tem obdobju na kitajskih borzah izpuhtelo za približno 3.000 milijard dolarjev vrednosti. Zgodil se je deja vu velikih borznih zlomov dvajsetega stoletja, ki so bili podprti s poceni kreditno ekspanzijo bank velikemu številu majhnih vlagateljev. Kitajcem sta se zgodila črni ponedeljek iz leta 1929, japonski zlom iz leta 1989 in nedavni zlom balkanskih borz. Skupna kitajskemu zlomu, ameriškemu črnemu ponedeljku, japonskemu zlomu in zlomu balkanskih borz je kreditna ekspanzija. Čeprav je od ameriškega in japonskega finančnega zloma preteklo že precej časa, si ekonomisti še vedno niso povsem enotni glede razlogov za nastanek in glede gospodarsko-političnih učinkov obeh velikih borznih zlomov dvajsetega stoletja. Analitiki se pri tolmačenjih razlikujejo predvsem v vlogi in pomenu državnih politik pri nastanku obeh borznih zlomov. Eni povsem zanikajo vlogo državnega poseganja, drugi jo potencirajo, tretji vidijo razloge tako v neukih vlagateljih kot v neumnih državnih politikah. Obe krizi sta predmet žgočih razprav v znanstvenih krogih. Dober zgodovinski pregled borznih zlomov s podrobnimi opisi potekov in delno o razlogih za nastanek borznih zlomov lahko najdete v knjigi Charlesa Kindlebergerja in Roberta Aliberja z naslovom Manias, Panics, and Crushes.
Vrnimo se h Kitajski. Po podatkih Bloomberga bi naj v obdobju pred zlomom borz na Kitajskem dnevno nastajalo preko 100.000 novih trgovalnih računov. Vrednost vseh delnic na šenzenski in šanghajski borzi skupaj je v začetku junija, torej tik pred pričetkom upadanja, znašala skoraj 10.000 milijard ameriških dolarjev, kar je bil dvakratnik vrednosti delnic na tokijski borzi in tretjino večja vrednost od vrednosti trgovanja preko NASDAQ OMX in niti ne polovico manj od vrednosti delnic na njujorški borzi. V zadnjem letu se je po ocenah analitikov pri Bloombergu vrednost podjetij, ki kotirajo na kitajskih borzah, približno potrojila. Vrednosti obeh vodilnih borznih indeksov sta v letu 2015 do junija porasli za 110% (šensenski) in 53% (šanghajski).
Mnenja analitikov o razlogih za vznik borznega balona na Kitajskem so precej enotna glede tega, da bi naj bilo naraščanje cen pogojeno s poceni kreditiranjem njihovih bank, ki bi naj poganjalo velik porast števila malih vlagateljev, ki so se v obdobju pred borznim zlomom aktivirali k iskanju na bančne kredite vezanih zaslužkov na kitajskih borzah. O jakosti trgovalne vneme na kitajskih borzah govori podatek, da bi se naj vsak mesec obrnilo približno 80 odstotkov trgovalnih papirjev. Po ocenah, ki so jih naredili pri Bloombergu, bi se naj na kitajskih borzah v obdobju pred zlomom borz v povprečju aktivno trgovalo z večjo vrednostjo kot na borzah v ZDA, pri čemer so ameriški finančni trgi bistveno bolj sofisticirani in vpeti v delovanje gospodarstva od kitajskih. Kitajske borze so bile v fazi intenzivnega napihovanja borznega balona. Fazo napihovanja borznih balonov zaznamuje visoka frekvenca nakupov in prodaj ob krepitvi cenovnih nihanj okrog trenda, ki je v strmem vzponu. O napihovanju borznega balona na Kitajskem in o napovedih borznega zloma smo lahko veliko brali v praktično vseh najpomembnejših mednarodnih finančnih portalih. O neogibnosti zloma so pisali tudi kitajski analitiki.
Po mnenju kitajskih analitikov je padec zamajal do desetino vrednosti premoženja približno 50 milijonov Kitajcev. Padec je torej v tem oziru zanemarljiv in ni pričakovati resnejših učinkov na mednarodne gospodarske tokove in na konkurenčnost kitajskega gospodarstva niti na življenjski standard velike večine Kitajcev. Zlom se utegne poznati na zmanjšanju potrošnje pri družinah vlagateljev, ki so utrpeli izgube na borzah, mednarodni učinki pa se utegnejo poznati pri znižanju izdatkov teh družin za turistične namene in v znižanju vlaganj kitajskih poslovnežev v tujini.
Kitajske borze so pod močnim nadzorom oblasti in sodijo med močneje regulirane dele gospodarstva. Njihov zlom bo zato šel v učbenike kot primer zloma državno usmerjane borze vrednostnih papirjev, ki je preko državnih in nadziranih bank spodbujala sentimente vlagateljev na njihovih borzah z namenom podpiranja gospodarskega razvoja. Načrt se ni izšel, saj je denar namesto v financiranje podjetij preko borz odtekal v nakupe trgovalnih papirjev na sekundarnem trgu vrednostnih papirjev. Kitajska oblast je naredila osnovno napako in je z načrtom spodbujanja kreditiranja preskočila fazo razvoja kitajskih vlagateljev na finančnih trgih. Oblasti so želele spodbuditi gospodarstvo na način, ki je značilen za razvita zahodna gospodarstva in izgraditi sodoben mednarodni finančni center praktično na ukaz. Vendar zahodni finančni trgi se razvijajo že stoletja. Nastali so kot mehanizem za razpršitev tveganj in lažje financiranje investicij ter vseskozi sledijo razvoju podjetij in potrebam vlagateljev po različnih oblikah finančnih virov.
Za nadaljnji razvoj Kitajske je mnogo bolj od ekonomskih izgub 50 milijonov ljudi iz premožnejšega sloja prebivalstva pomembno to, kako bo na zlom državnih borz reagirala komunistična oblast predsednika Xi Jinpinga in predsednika vlade Li Kequianga. Bo komunistična oblast spregledala lastno vlogo pri nastanku in zlomu kitajskih borznih indeksov in bo finančnim trgom dala večjo svobodo delovanja v okvirih transparentnih in trgu prijaznih pravil ali pa bo še bolj zategnila pas in kitajskim finančnim trgom odvzela možnost bolj svobodnega sooblikovanja njihovega gospodarskega modela? Čile je ob fašistični diktaturi postal ekonomsko najbolj svobodno in najbolj razvito gospodarstvo v Južni Ameriki in eno izmed najbolj ekonomsko svobodnih gospodarstev na svetu. Bo podobno pot kot Čile ubrala komunistična diktatura Kitajska in postala vsaj ekonomsko najbolj svobodno komunistično gospodarstvo na svetu? Počakajmo na naslednji kongres komunistične partije in videli bomo, v katero smer se bo po zlomu njihovih državnih borz obrnila v zadnjem obdobju vse bolj ekonomsko svobodna Kitajska, ki je svoj gospodarski model očitno želela graditi okrog lastnih finančnih centrov.
Mitja Steinbacher deluje na Fakulteti za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
