Boš še kaj napisal, je vprašanje, ki ga tu in tam slišim. Leta, ki jih imam, mi rečejo: Ne! Vsakodnevni dogodki – osebni in splošni – pa mi narekujejo nasprotno. Tako sem sedaj pri pisanju – osebnih in javnih spodbud je kar veliko. Naši medsebojni odnosi, tako na kulturni, politični in splošni ravni se vse bolj zapletajo in rojevajo medsebojne odnose, ki so ostri kakor nikoli doslej. Vse to je prinesla revolucija in njeni potomci to stanje nadaljujejo in vzdržujejo. Že 11. februarja letos sem v Časniku tovariše nagovarjal, da naj bi prenehali izvajati revolucijo. Ni zaleglo.
Stanje demokracije pri nas je posledica komunistične revolucije ter donedavnega šolstva in vzgoje
Nove težave: v Državnem zboru tovariški poslanci niso potrdili predlaganega ustavnega sodnika ddr. Janeza Kranjca. Zavreči tako uglednega pravnika, ni samo zgrešeno, je tudi neumno. Za demokratično državo nerazumljivo. V tem je vidna šibka intelektualna in domovinska zavest tako številnih poslancev. Takšno stanje je poledica in slika komunistične revolucije, njenega šolstva in domovinske vzgoje, ki je nas vse toliko časa miselno pohabljala, nekaterim poslancem pa zameglila odgovornost za funkcioniranje države. Problematični so tudi prepiri v zvezi z epidemijo, zlasti ker se je k njim pretihotapila še brezbrižnost številnih ljudi, ki te kužne bolezni ne prepoznajo. Pa še cestni zdraharji s kolesarji vred, ki se tudi obnašajo, kakor da bi se trudili za širitev te kužne bolezni. O vsem tem je res treba pisati in se z dobrohotnim namenom pogovarjati in stanje popraviti.
Da bi mlada Slovenija lepše in bolj plodovito zaživela, se bom pridružil pogovoru, in sicer prek svojega poklica, to je vrtnarstva v najširšem smislu besede. Pred dnevi sem iz svoje poklicne knjižnice na slepo vzel v roko drobno knjigo in kaj kmalu ugotovil, da berem svojo knjigo Moj vrtni svet, ki sem jo napisal ob svoji 75-letnici. Kar lep spomin in tehten zapis o družbenih in poklicnih razmerah tistega časa. Moja stroka sicer ne sodi med najvažnejše gospodarske panoge, a je kljub temu izjemno važna za normalno delovanje družbe. Tudi v njej se zrcali demokracija.
Veliko škode je tudi zaradi tega, ker marsikdo noče upoštevati nasvetov strokovnjakov – od zdravnikov naprej
Kadar se s poklicnimi kolegi pogovarjam o problemih stroke, ko že po naravi stvari ne hvalimo ali grajamo, ampak o njej razmišljamo, jo analiziramo in ugotavljamo, ali je določena zadeva dobra ali bi jo bilo treba nekako izboljšati. Tega načela sem se držal v vseh osmih mestih po vsej Evropi, kjer sem se izobraževal. In tudi pozneje, ko sem v novih vlogah sodeloval v družbi poklicnih strokovnjakov z vsega sveta. Vedno in povsod s čutom odgovornosti in z željo, da bi se stvari izboljšale.
Ker pa so problemi iz moje stroke prisotni tudi med ljudmi, v vsakem vrtu, se pogosto dogaja, da od tam prihajajo vprašanja, na katera je treba odgovarjati. Tu pa se kaj rado zaplete, zlasti kadar sogovorec odgovora ne dojame ali ga namensko noče upoštevati. Takšnih primerov je kar veliko, in to v vseh strokah. Moja zdravnica se pritožuje, da kakšen njen pacient ne upošteva njenega strokovnega nasveta. Takšni pojavi se kaj radi širijo v širše okolje in povzročajo negativen odnos do kakovostnega delovanja strokovnjakov.
Konkreten primer, kaj se lahko zgodi, če človek ne upošteva mnenja strokovnjaka
Naj navedem primer iz svojega poklica. Nekdo mi je omenil, da ima v svojem vrtu ostarelo drevo, robinijo, ki je odslužila, češ kaj naj z njo naredi. Upravičeno sem presodil, da jo je treba odstraniti, po možnosti s koreninami vred. Ker jo je zgolj odžagal, so naslednjo pomlad iz korenin odgnali številni poganjki. Kaj sedaj? »Obstaja samo ena možnost,« sem poudaril, »namreč da te poganjke, dokler so majhni, tja do pedenj visoki, sproti odstranjujete – to lahko naredite kar z majhno motiko, in to vsakokrat, ko vršički na novo odženejo, vse tja do jeseni. Naslednjo pomlad bo morda odgnal še kakšen vršiček, ki ga bo tudi treba sproti odstraniti, bujne rasti kakor prvo leto pa ne bo več.«
Moj sogovornik se ni držal nasvetov. Poganjki pa so med tem zrasli do meter in več visoko in za ostranitev razraslih vrhov je moral najeti krepkega delavca, da jih je z močnimi orodji odrezal, nekako izkopal ter odstranil. Ker se je vse to v naslednjem letu ponovilo, so se stare korenine v zemlji močno okrepile in iz njih vedno z nova poganjajo bujni poganjki. S preprostim orodjem jih ni več mogoče odstranjevati. Torej so problemi zaradi neupoštevanja pravih strokovnih nasvetov samo še naraščali, reševanje pa se je podražilo, ne samo za enkrat, ampak za desetkrat in več.
Hudo je, če se o pomembnih vprašanjih odloča brez tehtnega in vsestranskega premisleka
Dokler se takšne in podobne reči dogajajo v ozkih krogih, imajo le omejen negativen učinek. Ko pa se to dogajajo tudi v širši družbi, v večjih sistemih in v celotni državi, ko ljudje na tak način odločajo o zadevah, ki bi zahtevali globljo strokovno presojo, pa smemo reči, da gre za splošno katastrofo. In če k temu amaterskemu pojavu pridružimo še osebno neodgovornost, ko ljudje za svoja dejanja ne čutijo splošne odgovornosti, je vse samo še slabše. Vsega tega imamo pri nas, v civilizirani Sloveniji, veliko preveč. Koliko ljudi se pri nas vtika v zdravstvo, kakor da zdravnikov, celotne medicinske stroke ni treba poslušati. Kakor da smo po revolucionarni teoriji vsi enaki in da se lahko obnašamo kakor koli.
Z upanjem, da bomo takšno stanje vendar spremenili in spet uveljavili normalno medsebojno sodelovanje, ko bo vsakdo delal le tisto, kar zna in zmore, smemo pričakovati boljše čase. Saj smo bili Slovenci znani po prizadevanju za dobro in pošteno, za ustvarjalno delovanje ter za razumevanje pristojnosti vsakega posameznika. Bili smo že urejena civilna družba. Vsak je razumel svoj status in bil solidaren do drugega in drugačnega. Od kod sedaj tolikšna zmešnjava, tolikšno nezaupanje v poštenje drugega? Povejmo si odkrito in upoštevajmo realna dejstva.