Takoj po izvolitvi Marjana Podobnika na čelo SLS, je stranko in novega predsednika v Časniku 25. 11. 2018 nič kaj prijazno nagovoril spoštovani gospod Jože Strgar s prispevkom »Podobnikova SLS povzročila usodno razdeljenost avtentične krščanske slovenske naravnanosti«. Dne 18. januarja 2019 pa je napisal:
»Slovenska ljudska stranka (zgodovinska, op. D.Č.) se je v novi državi preimenovala v Krščansko demokracijo in pozneje v Novo Slovenijo – krščanski demokrati. Danes je edina, ki je ostala in ves čas delovala ter ohranila izhodiščna krščanska izročila, kakor jih je zakoličil ustanovitelj J.E. Krek…. Vse druge stranke so nove, brez korenin v narodni zavesti.«
Iz naslova lanskega prispevka cenjenega avtorja, bi lahko kdo sklepal, da SKD in SLS v devetdesetih letih nista bili zvesti zaveznici pri zastopanju pomladne krščansko demokratsko ljudske usmeritve, iz letošnjega prispevka pa, da zgoraj navedene avtorjeve trditve držijo. Da bi bili spoštovani bralci Časnika pravilno obveščeni, in da ne bi obveljal način politične tekme, ki ga kristjani radi očitamo »onim«, je treba zapisati naslednje.
SKD in SLS sta bili soustanoviteljici Demosa, obe sta v njem skupaj z Grosovimi liberalci vztrajali do konca in ga skušali rešiti, in obe sta leta 1992 pri vseh treh poskusih rušenja Peterletove vlade glasovali v podporo Peterletu. Prav zaradi dobrih odnosov med strankama in skoraj enakega programa sta Marjan Podobnik in Lojze Peterle z dolgoročnim pogledom presegla sicer naravno strankarsko tekmovalnost, popolnoma uskladila programa obeh strank in ju leta 2000 uspešno pripeljala do združitve v stranko, ki je tedaj predstavljala 29 odstotkov volivcev. Tako močna krščanska stranka marsikomu ni bila všeč. Čez nekaj mesecev je bila ustanovljena nova stranka NSi. Nameni večine ustanoviteljev so bili iskreni in dobri – pridobiti nove desnosredinske volilce. Rezultati so bili žal drugačni. Jeseni 2000 se je za združeno stranko SLS + SKD in za NSi odločilo skupaj 18 %, leta 2004 16%, leta 2008 9%, 2011 12%, 2014 9,5% in leta 2018 10%. Zaupanje volivcev je bilo zapravljeno in namesto relativne večine že 18 let gledamo usihanje vpliva krščansko demokratske ljudske opcije.
Marjan Podobnik je združeval, ne razdeljeval. V srcu nosi slovenstvo, krščanstvo in demokracijo. Leta 1996 je na volitvah njegova stranka dosegla skoraj 20% – več kot katerakoli druga krščansko demokratska stranka v RS kadarkoli. Tako kot vsak kristjan, ki je v politiki kaj več obetal, je bil že deležen dovolj javnih diskvalifikacij. Sedaj, ko namerava SLS spet pripeljati v parlament in s tem okrepiti krščansko demokratsko politiko ter ustvariti možnost desnosredinske koalicije, bi pričakovali dobrodošlico ali vsaj nevtralnost dobro mislečih.
Naslednica zgodovinske SLS je bila SKD (Slovenski krščanski demokrati) in ne Krščanska demokracija, kot trdi Strgar. In SKD se nikoli ni preimenovala v NSi. SKD se je leta 2000 združila z SLS v stranko SLS + SKD, ki je s tem postala naslednica obeh neposrednih predhodnic in zgodovinske SLS. Zdaj se imenuje SLS. Vsega tega se starejši spominjamo, je pa dokazljivo tudi z dokumenti. Zame je najbolj nesporen dokaz, katera stranka je naslednica SKD, naslednje. SKD je bila in ostaja moja prva in edina politična ljubezen; prej nisem bil v nobeni stranki, včlanil sem se takoj po ustanovitvi, nikoli nisem izstopil in zdaj sem v SLS. Gospod Strgar je leta 2000 zapustil združeno stranko SLS + SKD in se pridružil novi NSi.
Razveseljivo je, da NSi v javnem življenju in v parlamentu zastopa držo narodne zavesti. Vendar je trditev, da leta 2000 ustanovljena stranka predstavlja zvezno povezavo s stoletnimi narodnostnimi in krščanskim prizadevanji, ter da so vse druge stranke » nove, brez korenin v narodni zavesti«, je malo prehuda. V združeni stranki, ki sedaj nosi ime SLS, me posebej razveseli, ko na začetku prireditev zaslišim himno sedanje in zgodovinske SLS Slovenec sem.
Volilci sporočajo, da krščansko ljudska politika v tem trenutku in tem volilnem sistemu potrebuje obe stranki. Ko je enkrat NSi, dvakrat pa SLS, izpadla iz parlamenta, ni bilo mogoče sestaviti desnosredinske vlade; v preteklem mandatu je zaradi izpada SLS levica imela celó možnost pisati ustavo. NSi je ustanovila inštitut J.E. Kreka, SLS pa inštitut dr. A. Korošca. Vsi spoštujemo oba. NSi je dala iniciativo Prebudimo Slovenijo, SLS pa Povežimo Slovenijo. Obe želita nadaljevati tradicijo zgodovinske SLS in dajeta sodobne času primerne pobude. Pri tem se morata podpirati. Z dobrim delom, tvornim sodelovanjem in nenapadanjem – kar je, hvala Bogu, politika vodstev obeh strank – je treba okrepiti obe stranki in medsebojno zaupanje ter si tako spet pridobiti naklonjenost volivcev, ki si želijo dokazov, da nismo »kraljestvo samo proti sebi razdeljeno«(Mr 3, 24). Pustimo stare zamere in obrodimo dober sad!
V tem zapisu kritiziram samo tiste Strgarjeve misli, ki sem jih navedel na začetku. Njegove zasluge v slovenski politiki so znane. Tudi v obeh omenjenih zapisih mi je marsikaj všeč, posebej naslednje njegove misli iz prispevka z dne 25.11.: »Predvsem nas kaj radi naravnavajo na medsebojne delitve in medsebojne spore. To je star in preizkušen način, ki mu naivni pogosto še kar naprej nasedajo.«
