Že drugi čudežni deček letos

Sebastian Kurz, ÖVP in Heinz-Christian Strache, FPÖ (Foto: APA, krone.at-Grafik)

V Avstriji so razen volilnih kart prešteti vsi oddani glasovi. To sicer pomeni, da še ne vemo, kako je glasovalo 16 odstotkov vseh udeležencev volitev. Vendar je že zdaj jasno, da je Nova ljudska stranka avstrijskega “čudežnega dečka” Sebastiana Kurza z novo barvo, svetlo modro namesto tradicionalne črne, razmeroma prepričljiva relativna zmagovalka.

Najbolj desni parlament po drugi svetovni vojni 

Trenutno se je njen izplen ustavil pri 31,4 odstotka glasov, kar je nekoliko manj od skoraj vseh napovedi, ki so bile objavljene, odkar je Sebastian Kurz prišel na čelo nekdanje krščanskosocialne stranke. Na drugem mestu so po na voliščih samih oddanih glasovih populistični svobodnjaki Heinza Christiana Stracheja, ki so dobili približno štiri odstotne točk manj od Kurzevih. Za ovratnik jim dihajo socialdemokrati, ki so s 26,8 odstotka glasov doslej minimalno zaostali za dosežkom iz leta 2013. Očitno so v zadnjem tednu pridobili največ in so lahko razmeroma zadovoljni. Skoraj gotovo je namreč, da bodo po prištetju volilnih kart prehiteli temno modre. Dosedanja politična zgodovina nas namreč uči, da Ljudska stranka pri glasovih po pošti pridobi, socialdemokrati obdržijo približno enak rezultat kot na volilni večer, svobodnjaki pa znatno izgubijo. Tako je bilo tudi na zadnjih predsedniških volitvah.

Ker se je volilni boj osredotočil na velike tri, je manjši trojici ostal drobiž. Na meji senzacije je katastrofa zelenih, saj so brez volilnih kart zbrali komaj 3,3 odstotka glasov. In čeprav so bili vedno stranka, ki je z na volilni večer še nepreštetimi glasovi pridobila največ, bodo razmeroma težko dosegli štiriodstotni prag za vstop v zvezni parlament. V njem je že brez volilnih kart nekdanji prvak zelenih Peter Pilz. Slednji se je poleti s svojo stranko razšel, ker je zagovarjal tršo imigracijsko politiko od nje. Očitno so se zgolj neznatno okrepili liberalci iz stranke Neos, čeprav so se okrepili s presenečenjem zadnjih predsedniških volitev Irmgard Griss.

Končni rezultat je parlament, vsaj nominalno pomaknjen najbolj desno od sredine v zgodovini druge avstrijske republike. Za ÖVP in FPÖ skupaj je glasovalo nekako 58 odstotkov volivcev, kar je še precej več kot ob dosedanjem rekordu leta 2002 – takrat je bilo zanju 53,8 odstotka Avstrijcev.

Susanne Thier (levo), prijateljica vodje avstrijske ljudske stranke ÖVP Sebastijana Kurza in Philippa Strache, žena predsednika avstrijskih svobodnjakov , FPÖ. (Foto: DPA)

Drugačni svobodnjaki, drugačni konservativci 

Vendar lahko videz tudi vara. Kljub enakim izhodiščem v miselnem blagu nemških nacionalcev v Avstriji v času od pozne Habsburške monarhije naprej Strachejevi svobodnjaki niso enaki Haiderjevim. Na to sem opozarjal že ob predsedniških volitvah. Tokrat se je stvar potrdila. Haiderjev uspeh je temeljil v glavnem na dolgoletnem ribarjenju v bazenu nezadovoljnih volivcev Avstrijske ljudske stranke v času, ko je bila podrejeni partner v vladah s socialdemokrati. Zato bi zanj upravičeno rekli, da je bila večina njegovih volivcev z desnice. Haider je vseskozi sočasno stavil na politična zavezništva s “črnimi”, tako doma na Koroškem kot leta 2000 na zvezni ravni. Volilno telo današnjih svobodnjakov je precej bolj heterogeno. Odločilni preboj je Strache – kot pred njim Norbert Hofer – dosegel v dosedanjih trdnjavah socialdemokratov, medtem ko je na desni kar nekaj glasov oddal Kurzu, tudi zato, ker se je ta kot zunanji minister precej profiliral kot zagovornik odločne politike v vprašanju begunsko-migrantske krize. Uspešno ribarjenje med socialdemokratskimi volivci je Stracheja obvarovalo pred usodo Haiderjevih iz leta 2002, ko jim je Wolfgang Schüssel dobesedno puščal kri. Takrat je pravzaprav malo manjkalo, da bi “modri” pristali povsem na obrobju. Obrat pod Strachejem dela vsaj možno rdeče-modro povezavo, kakršna v eni od zveznih dežel že deluje, od nje pa imajo veliko več koristi socialdemokrati.

Po drugi strani je Kurz zlasti v finišu volilne kampanje očitno doživel nekaj Hoferjeve usode z zadnjih predsedniških volitev. Čeprav je po razkritju zelo vprašljivih metod pri poskusu socialdemokratov, da bi očrnili njegov lik in delo, pri čemer je zlasti neslavno vlogo odigral Izraelec Tal Silberstein, kazalo, da bo na relativno večino skoraj abonirana druščina povsem potonila, so, kot rečeno, prav “rdeči” ob koncu kampanje najbolj popravili svoj rezultat. Kot Van der Bellna proti Hoferju jih je v strahu pred zasukom v desno očitno reševala premoženjska in izobrazbena elita. Presenetljivo dobro so se namreč odrezali v najbogatejših dunajskih okrožjih, kjer so k njim množično in panično pobegnili nekdanji volivci zelenih, ki pa so še pred dvema desetletjema radi volili Avstrijsko ljudsko stranko. Po drugi strani so “rdeči” v izrazito delavskih predelih Dunaja glasove oddajali tako svobodnjakom kot Kurzu. Nadpovprečno dobro jim je šlo tudi v drugih največjih mestih in na zahodu Avstrije, kjer je bil leta 2016 izrazito uspešen predsednik Van der Bellen. Tudi v njegovi neprivlačnosti za del premožnih meščanskih volivcev je eden razlog, da je Kurz daleč zaostal za dosežkom Wolfganga Schüssla iz leta 2002, pa tudi za tistim iz leta 2006. Omenjeno so sicer kazale že javnomnenjske raziskave, iz katerih je bilo jasno, da mladeničev domet čez tretjino preprosto ne seže. Velja še omeniti, da so koroški Slovenci kot sicer na zveznih volitvah očitno ostali nadpovprečno zvesti socialdemokratom. Najbolj slovenska koroška občina Sele je ena redkih, v katerih se lahko “rdeči” pohvalijo z absolutno večino. Relativni zmagovalci so bili med drugim še v Železni Kapli, Bistrici pri Pliberku, Pliberku, Bilčovsu, v Žitari vasi ali v Šentjakobu v Rožu.

Kdo je Kurz? 

Da bi unovčil še zmeraj veliko zmago, je pred komaj enaintridesetletnim Sebastianom Kurzem dolga pot. Že na volilni večer je odpadla nemara najmanj sporna možnost, po kateri bi sestavil sredinsko vlado s tremi manjšimi strankami. Ker so se te odrezale slabo, je takšna kombinacija daleč od večine. Črno-rdeča naveza, ki ne bi bila kamen spotike, prav tako ne pride v poštev, če Kurz misli vsaj malo resno z napovedmi o velikih spremembah. Velike koalicije so Avstrijci siti še veliko bolj od Nemcev. Ostane torej črno (ali svetlo modro)-modra naveza, ki bo neizogibno dvignila prah na tujem in doma. Obenem je Kurz precej odvisen od dobre volje svobodnjakov, med katerimi se zlasti tisti na Dunaju in oni, ki so doživeli travmo Schüsslovega obdobja, drugače kot v Haiderjevih dneh odkrito spogledujejo s koalicijo s socialdemokrati. Omenjena bo, kot že omenjeno, vsaj malo verjetnejša, če bodo “rdeči” na koncu drugi in bodo lahko v taki koaliciji zahtevali kanclerski položaj. Kljub temu je najverjetnejši scenarij, da bo Kurz kancler v koaliciji s Strachejem.

Ocene o verjetnem novem šefu avstrijske vlade se gibljejo med tisto o njem kot posodi brez vsebine po Cerarjevem (in v veliki meri Macronovem) zgledu do mnenj o njem kot človeku, ki je Avstrijsko ljudsko stranko potegnil pretirano na desno. Obstaja seveda še možnost, da bo Kurz, ki je v visoki politiki – drugače kot Cerar in Macron –  vendarle že celih sedem let, vzpostavil vzorec za evropske konservativne stranke, ki so trenutno na evropskem zahodu v hudi defenzivi. V zadnjem desetletju so namreč pod vplivom splošnih trendov zapustile precej svojega samoumevnega terena in se vsaj na vrednostnem področju praviloma pomaknile v levo.

Vsekakor je moč zapisati, da Kurza od Cerarja in Macrona loči predvsem otipljiv uspeh na avstrijski politični sceni. Uspelo mu je namreč streti trd oreh domala fevdalne strukture Avstrijske ljudske stranke, v kateri so morali pri vseh stvareh imeti besedo mogočni “deželni knezi” in različna stanovska združenja od kmečkega do gospodarskega. Kurz je, preden je postal vodja stranke, postavil ultimat, da mu morajo pustiti povsem proste roke pri oblikovanju volilnih list. Bržkone v zavedanju, da se sicer lahko za pomembnejši vpliv na zvezni ravni obrišejo pod nosom, so mu ostareli strankarski velikaši ugodili. Odpovedati so se bili celo staroslavnemu strankinemu imenu.  In to ni bil majhen dosežek.