9. januarja je Republika Srpska, ki predstavlja eno od dveh entitet BiH-a, proslavila svojo 27. obletnico obstoja. Predvečer praznika je bil zaznamovan s sijajnim, nepozabnim ognjemetom, naslednji dan pa se je odvila osrednja slovesnost. Praznik je, s svojim obiskom v Banji Luki, počastil tudi srbski patriarh Irinej, skozi administrativno središče že omenjene republike, pa je potekala parada pripadnikov oboroženih sil.
“Putinov” blagoslov
Da je dogodek odmeval na tujem, med drugim dokazuje prisotnost lokalnega hrvaškega političnega predstavnika Dragana Čovića in priznane motoristične skupine Nočni volkovi, ki slovi po svoji priljubljenosti pri ruskem predsedniku Vladimirju Putinu, ljubezni do pravoslavja, pa tudi boju za čast Rdeče armade.
Omenjena druščina je pred meseci sicer že obiskala Banjo Luko in tamkajšnjega predsednika Milorada Dodika, ki jo je gostoljubno sprejel. Uraden razlog naj bi bilo obiskovanje pravoslavnih spomenikov na Balkanu, a politični analitiki s prstom kažejo na ruske geopolitične apetite. V tej situaciji Republika Srbska predstavlja odskočno desko za strateške in ekonomske ambicije.
Odrešilni Daytonski sporazum
Znano je, da BiH kot takšen obstaja zaradi t. i. Daytonskega sporazuma-pogodbe, ki so jo leta 1995 podpisale hrvaška, srbska in bošnjaška stran, torej udeleženke zadnje vojne morije v BiH-u. Njegov pokrovitelj so ZDA – še en lobist na Balkanskem polotoku. Ameriški cilj je vključitev teh držav v zvezo Nato, kar pa posega v interesno sfero Rusije.
EU kot nepokreten starček
ZDA se pridružuje še EU. Slednja si skuša priključiti celotno regijo, vendar se je v zadnjih letih proces upočasnil zaradi migrantske krize, Brexita, spora med EU in Donaldom Trumpom ter spora med Grčijo in Makedonijo glede imena slednje. Okornost Bruslja in Trumpovo malodušje, pa s pridom izrabljajo nekatere druge vplivne države. Poleg že omenjene Rusije, tudi Turčija, Izrael, Kitajska in arabske države.
Balkan kot naravno zaledje Turčije
Še zlasti Turčija je močno prisotna na Balkanskem polotoku. Razlogov za to je več. Prvi je zagotovo ta, da v tej državi prebiva mnogo ljudi, ki imajo korenine v jugovzhodni Evropi. Drugi je ta, da Turčija v tem delu Stare celine vidi svoje naravno zaledje. Omeniti gre še kulturno-zgodovinske vezi, še zlasti z muslimansko skupnostjo v BiH-u, ki spominjajo na jugonostalgiji podobno zavest o pripadnosti skupnemu otomanskemu kulturno-zgodovinskemu izročilu.
Gospodarsko trdna Srbija je porok za stabilnost Balkana
A slednja zaradi korupcije ni zanesljiv gospodarski partner, zato Turčija krepi svoje ekonomsko sodelovanje z bolj zanesljivo Srbijo in Bolgarijo. Še zlasti tesna kooperacija s Srbijo je ključna za stabilnost in mir v regiji.
Tudi Slovenija se nahaja visoko na seznamu držav, kamor se steka največ kapitala iz Male Azije. Je pa vpliv te azijske velesile v zadnjem obdobju nekoliko oslabel zaradi turške vključenosti v vojno dogajanje na Bližnjem vzhodu. Obenem se naslednica Otomanskega imperija spopada s številnimi notranjepolitičnimi izzivi.
Kako krhka dobrina je mir?
Ob tem se pojavlja vprašanje, kako tuje države vplivajo na stabilnost BiH-a. Ali lahko podpora posameznim balkanskim narodom in verskim skupnostim privede do krepitve nacionalizmov in posledično do novih oboroženih spopadov?
Na eni strani imamo Republiko srbsko, ki deluje kot država v državi in teži k močnejši povezanosti z matično Srbijo ter Rusijo, na drugi pa Federacijo Bosne in Hercegovine, ki se, ob pomoči številnih arabskih priseljencev ter tujega kapitala, versko radikalizira. In tu so navsezadnje še Hrvati, ki si prizadevajo za vzpostavitev avtonomije znotraj BiH-a, saj jim trenutna politična ureditev tega ne omogoča.
Deli in vladaj
Balkan je poln “ognjišč tleče žerjavice”. Tu so BiH, Kosovo, Makedonija, pa tudi Moldavija. Slednjo nekateri sicer uvrščajo k vzhodni Evropi, v njej pa je mogoč “ukrajinski scenarij”. Balkanske državice so kot otroci, ki po žerjavici bezajo s palicami ter z ogorki mahajo drug proti drugem, medtem ko so velesile kot odrasli, ki občasno kaj naložijo, da žerjavica ne bi povsem ugasnila.
Včasih priložijo kakšno drvo, včasih avtomobilsko gumo, kdaj pa kdaj pa tudi jeklenko polno plina, medtem ko naivne otroke ščuvajo enega proti drugemu. Kaj ko bi že enkrat za vselej otročičkom pobrali palice in jim rajši razdelili krompir, da ga spečejo in se do sitega najejo? Dovolj je bilo revščine, dovolj odseljevanja, dovolj korupcije in dovolj propadanja podjetij. Daytonski sporazum je zgolj “pokrov” lonca z vrelo vodo.
Komentar anonimnega prebivalca Sarajeva
Moje opažanje je, da se družbena situacija v Sarajevu in v Bosni in Hercegovini nasploh radikalno spreminja. Mnogi ljudje, s katerimi se srečujem, tako Hrvati kot Srbi in Bošnjaki pravijo, da so pred zadnjo vojno živeli v slogi in spoštovanju. Še vedno so presenečeni, kako je mogoče, da je med vojno prišlo do takšnega sovraštva in nasilja. Po mojem mnenju pa so v vojni napetosti samo prišle na dan in prepričan sem, da jih je nekdo od zunaj z veliko vnemo podpihoval. Z vojno se je marsikdo okoristil, potrebno je bilo prodati in porabiti orožje, ki se je med hladno vojno nagomililo na meji med Vzhodno in Zahodno Evropo, poleg tega pa je v svetovni politiki vedno dobro imeti kašno žarišče, kjer se po potrebi doda nekaj “olja na ogenj” v smislu Divide et impera. In v srcu Balkana to ni težko, ker je tako kulturna, kot nacionalna in religijska raznolikost zelo velika. Skratka, še vedno se čuti v zraku, da vojna pravzaprav ni bila končana, temveč se je le zaustavila. Zdaj se nadaljuje na drugačen način, preko politike, gospodarstva, religije, pa tudi migrantska kriza bi tu lahko prišla prav. Konkretno: Sarajevo postaja vse bolj muslimansko mesto in vse manj je v njem prostora za katoličane in pravoslavce. To je razlog, da se mnogi počutijo ogrožene in zapuščajo državo, da bi zagotovili boljšo prihodnost sebi in svojim otrokom. Seveda so vzroki za odseljevanje po mojem mnenju večplastni. V zadnjem času veliko ljudi v tujini išče boljšo zaposlitev. Je pa res, da je to postal nekakšen trend in ljudje vidijo v zapuščanju te, dokaj neurejene države, rešitev za vse njihove probleme, kar se mi pogosto zdi precej nerealno, saj se v tujini srečajo z novimi in pogosto še večjimi osebnimi, družinskimi in ekonomskimi problemi. Toda očitno se za to dela dobra reklama, ker nekomu primanjkuje delovne sile. Kljub vsemu je v večini primerov delavec iz balkanskih držav v povprečju veliko bolj produktiven, kot tisti iz arabskih ali afriških, ki prihajajo iz popolnoma drugačnega okolja in mentalitete. Naj na koncu priznam, da ne vem kakšna bo prihodnost te države. Možnih razpletov je veliko. Upam, da ne bo prišlo do novih konfliktov, kar je povsem mogoče. Situacija je zelo nestabilna, v “balkanskem kotlu” pritisk narašča in samo vprašanje časa je kdaj bo zavrelo, seveda z dovoljenjem svetovnih “kuharjev” od katerih je odvisno kakšna bo čorba. Lahko pa se zgodi, kot se je velikokrat v zgodovini že zgodilo, da bo o prihodnosti odločal tisti, ki bo številčno prevladal z višjo nataliteto. Sicer sem sam bil vedno prepričan, da je skupno življenje z med seboj drugačnimi ljudmi mogoče, če obstajajo globlje vrednote, ki jih povezujejo. Če pa je na prvem mestu interes, potem pa, kot vemo, prevlada zakon močnejšega, kar se po mojem mnenju trenutno dogaja v Bosni in Hercegovini.bi |