V klenem slovenskem jeziku smo nekoč rekli za splošno znanega lažnivca, da tako laže, da sam sebi verjame. Tedaj sta bili resnica in laž še dva povsem nasprotujoča si pojma in med njima je bila ostra meja. Ker se je v zadnjih osmih desetletjih laž v naših krajih povsem udomačila, smo si morali izmisliti še vmesne stopnje med lažjo in resnico: neresnica, polresnica, več resnic, zamolčanje resnice, nenačelnost, neetičnost, mnenje stroke itd.
Kaj in kako je predsednik vlade Marjan Šarec pred nekaj dnevi govoril v palači OZN o podnebnih spremembah in trajnostnem razvoju? Marsikaj, vse na počez, le resnico je bilo komajda zaznati v njegovem nastopu. Dejstvo je, da imamo v Sloveniji, kar zadeva trajnostni razvoj, marsikaj lepo in natančno zapisano. Zavajamo evropsko in svetovno javnost in prav s tem papirnatim in virtualnim reševanjem države in planeta se je hvalil predsednik naše vlade. Menda smo v »Gretini šoli« tako spretno plonkali, da so naš spisek neuresničljivih želja o trajnostnem razvoju uvrstili na dvanajsto mesto na svetu. Eno so papirji, povsem drugačno pa je resnično življenje v ugrabljeni državici na evropskem križpotju. Kamorkoli človek vtakne nos, zasmrdi.
Bridka resnica o odpadkih
O slovenskem izpustu toplogrednih plinov in strupov v ozračje tako rekoč »na šverc« mimo deklaracij in mednarodnih zavez seveda gospod Šarec ni govoril svetovni javnosti. V Sloveniji problem prenatrpanih skladišč odpadkov rešujemo z metodo, ki je v rabi od kamene dobe naprej. Preprosto, da bolj ne more biti! Odpadke najprej po bruseljskih direktivah in slovenskih predpisih ločujemo, zbiramo, sortiramo, skladiščimo, si delamo stroške in nato – zažgemo. Pa ne v modernih sežigalnicah ampak kar v skladiščih. Državna zavarovalnica nato krije škodo, ki jo utrpijo zgradbe ob požarih in nori kriminalni krog se lahko ponovi.
Slovenija ima eno samo sežigalnico odpadkov in to v Anhovem, kjer sežigajo italijanske odpadke. Italijanske in ne domačih, ker jih mi ne znamo primerno pripraviti za sežiganje, kajti odpadki morajo imeti predpisano granulacijo in kalorično vrednost. Zaradi nezaslišane odločitve dežurnega krivca za vse hudo v Evropi Orbana, da Madžarska ne bo več prevzemala mulja iz slovenskih čistilnih naprav, smo sploh izvedeli, da ne zmoremo lastnega dreka sprocesirati do konca doma. Kam vozijo pepel iz ljubljanske toplarne, odkar ga ne marajo ne v Moravčah ne v Trbovljah, ostaja uganka. Potrebno je naglasiti, da so količine pepela neznansko velike, saj imamo sredi prestolnice termoelektrarno na premog. Toplotna energija za daljinsko ogrevanje je le stranski produkt elektrarne. Bridka resnica o TEŠ6 je prišla na svetlo prepozno in zato nas bolijo glave ter denarnice.
Jedrski odpadki se kopičijo na dvorišču NEK v Krškem. Ob tem, ko oblastnikom še do danes ni uspelo sprojektirati, kaj šele zgraditi trajnega odlagališča za radioaktivne odpadke, ministrski predsednik kot vaški mešetar povsem mimo diplomatskih in poslovnih manir »načrtuje« drugi blok jedrske elektrarne. Amaterski oder v gasilskem in kulturnem domu Šmarca.
Bridka resnica o vodi
V ustavi imamo zapisano pravico do zdrave pitne vode. Močnejši od ustave je vsemogočni ljubljanski župan Janković, ki nad bogatimi zalogami podtalnice gradi »drekovod« (uradno Kanal C0) od Vodic do Ljubljane. S kanalom bo potencialno zelo resno ogrožena preskrba Ljubljane s pitno vodo. Na štajerske zaloge pitne vode je prejšnja etična vlada postavila novo lakirnico Magne. Železniška nesreča je povzročila zastrupitev pitne vode v Istri. Ponavljanje katastrof na starem in pravljičnem novem tiru je samo vprašanje časa. Utripati bi morale rdeče luči in tuliti vsi alarmi, mi pa se slepimo z ničvrednim ustavnim členom.
Bridka resnica o prometu
Naša mesta in mesteca kot tudi avtoceste se dušijo v avtomobilskem prometu. Pri tem nas nekoliko skrbi le gneča, čakanje v kolonah in izgubljeni čas ter morda še hrup. Kaj pa izpušni plini? Odgovor na to vprašanje so le mrtve črke na papirju v elaboratih za trajnostni razvoj. Linijski železniški in avtobusni prevoz, ki prejemata znatne državne subvencije, sta počasna, slabo organizirana in neusklajena. Pogostost prevozov je približno takšna kot pri odpravah v vesolje. Ljubljanska avtobusna postaja, ki je podobna malo večjemu kiosku za burek, je po(ne)srečena karikatura stanja v avtobusnem linijskem prometu.
Razpadajoče magistralno in lokalno cestno omrežje je izgubilo osnovni namen, ki naj bi bil varen in hiter transport. Namesto tega so slovenske ceste postale oglasni koridorji. Na njih ima absolutno prednost oglaševanje, šele nato cijazenje po nevzdrževanih in nepreglednih cestah. Poplava oglasov po eni plati prav gotovo moti zbranost voznikov, po drugi pa je to resen ekološki problem. Ne le odvržene smeti nevzgojenih voznikov ampak predvsem oglasi, ki se zdaj pojavljajo celo ob avtocestah, so velik ekološki problem. Slovenska mesta in podeželje so zasvinjana z oglasi do nerazpoznavnosti.
Bridka resnica o dometu naših politikov
»Oblast je slast,« je rek, ki ni larifari temveč čista resnica. Do oblasti, ki bo v službi slovenskega naroda in ne bo zgolj sladostrastno samouresničevanje politikov in poligon za korupcijo, je še dolga pot. Domače razprtije, nadaljevanje OF, SZDL in AFŽ tradicije, prepiri z vsemi sosednimi državami ter zdaj še žuganje velesilam na zasedanju Generalne skupščine OZN, češ da so premalo vnete za trajnostni razvoj, nas z dolge in naporne poti do urejene države vodi v brezpotje.
Šarčev predhodnik Cerar je pred dvema letoma v New Yorku svetovnim politikom in javnosti govoril o čebelah. Tudi sedanji predsednik slovenske vlade letos nekako ni mogel pustiti v nemar čebelje družine. Med vrsticami njegovega govora so silili iz panja troti.
