Sapere aude …

Letos obhaja akademski svet, posebej še njegov filozofski, namreč šolsko filozofski del, 300-letnico rojstva Immanuela Kanta (1724–1804), do danes najbolj proslavljenega imena nemške filozofije. To ne pomeni nujno, da Kanta vse do danes najbolj berejo, saj je Kant tudi nekakšen oče komaj razumljive nemške stavčne periode in zmotnega prepričanja, da pomeni stopnja nerazumljivosti tudi že stopnjo miselne globine. Dolgo mi ni bilo razumljivo, zakaj se sicer vsemu nemškemu tako sovražni sovjetski komunizem, razen ko je bilo vse mesto porušeno ob koncu vojne, ni dotaknil Kantovega spomenika v stoletja trajajočem Königsbergu – po zmagi nad Hitlerjem in izgonu nemškega prebivalstva iz vzhodne Prusije in po pripojitvi tega ozemlja Sovjetski zvezi Kaliningradu – in ga ni motil napis na podstavku tega spomenika, delu klasicističnega kiparja Christiana Daniela Raucha, na katerem piše znano geslo, ki ga radi navajajo tudi apologeti vere v nadnaravno sfero biti:

»Zwei Dinge erfüllen das Gemüt mit immer neuer und zunehmender Bewunderung und Ehrfurcht, je öfter und anhaltender sich das Nachdenken damit beschäftigt: Der bestirnte Himmel über mir und das moralische Gesetz in mir.« – Dvoje reči napolnjuje moje srce z vedno novim in rastočim občudovanjem in spoštovanjem, kolikor dlje se razmišljujoči s tem zaposluje: zvezdno nebo nad menoj in moralni zakon v meni.

To je samo po sebi sicer res – ni pa dovolj. To more priznati kot svojo maksimo tudi ateist. Saj gre tu le za neko dobrohotno vzhičenost, čudenje, občudovanje, nikakor pa ne za »kategorični imperativ«, kakor imenujejo eno osrednjih Kantovih sentenc. Iz te maksime ne izhaja nobena obveza, noben zakon, nobena brezpogojnost ali »kategoričnost«, kakor bi rekli kantovci sami. Ljudje vere so v občudovanju trditev, posebej če prihajajo izpod peresa zelo uveljavljenega imena, velikokrat prehitro navdušeni, da so v tem našli še eno zelo uveljavljeno potrditev svojega verovanja – kakor da jim razodetje Boga samega ne bi bilo dovolj.

Podobno je z drugo Kantovo osrednjo mislijo in maksimo:

»Handle nur nach derjenigen Maxime, durch die du zugleich wollen kannst, dass sie ein allgemeines Gesetz werde« – Ravnaj le po tisti maksimi, po kateri moreš hkrati hoteti, da ta postane univerzalni zakon.

Kant je to maksimo v raznih verzijah objavil predvsem v dveh svojih delih: Kritika praktičnega uma (1788) in Osnova metafizike morale (1785). Tu navedena je le ena izmed številnih. Za vse pa je značilno, da so v resnici tavtologija, po domače povedano neprestano se vrteče hrčkovo kolo, iz katerega ni izhoda. Najprej gre tu za skrajni subjektivizem, saj more po tej formuli kdor koli imeti za univerzalni zakon, kar koli se mu zdi in zahoče. Zato se tudi ne moremo čuditi, če se je Marx v svoji obravnavi Kantove filozofije nad tem izrekom navduševal, saj je v njem videl tudi popolno utemeljitev lastne samovolje. V tej formuli pa je tavtologija v tem, da sta obe kategoriji: maksima lastnega delovanja in univerzalni zakon za vse človeštvo, nekaj poljubnega, tako maksima posameznika ne more utemeljevati univerzalnega zakona človeštva in ta ne more utemeljevati maksime posameznika …

Edina od verzij Kantove maksime, ki ohranja veljavo, bi bila tale:

»Handle so, dass du die Menschheit sowohl in deiner Person, als in der Person eines jeden anderen jederzeit zugleich als Zweck, niemals bloß als Mittel brauchst.« – Ravnaj tako, da niti v človeštvu niti v lastni osebi, kakor tudi ne v osebi kogar koli drugega ne vidiš sredstva, ampak le namen. To navodilo se sicer sklada s tem, kar nas uči evangelij, od evangelija pa se vendar bistveno razlikuje, ker za evangelijem stoji Avtoriteta, ki more tak zakon postaviti in ga uveljaviti – za Kantovo maksimo pa ni nobene avtoritete, ampak le subjektivni nasvet enega izmed filozofov, ki pa mu mnogi drugi filozofi tudi v tem oporekajo …

Med filozofi pa je vendar še pomembnejša Kantova formulacija iz spisa: »Beantwortung der Frage: Was ist Aufklärung« – Odgovor na vprašanje, kaj je razsvetljenstvo – iz leta 1784. Kant začne svoje pojasnilo s trditvijo: »Aufklärung ist der Ausgang des Menschen aus seiner selbstverschuldeten Unmündigkeit.« – Razsvetljenstvo je izstop človeka iz svoje nedoletnosti, ki jo je zakrivil sam. – V nadaljevanju pa uporabi svojo interpretacijo besed Sapere aude – upaj si biti razumen, ki se pri Horacu glasi: »Dimidium facti, qui coepit, habet: sapere aude, / incipe« – Enkrat začeto je že napol storjeno. Odloči se za uvid! Začni vendar! (Iz Horacove prve knjige Epistulae – Pisma).

V kontekstu Kantovega pojmovanja razsvetljenstva ima ta sintagma seveda veliko širši pomen. Gre po eni strani za kritiko duhovne in miselne lenobe, kjer ima Kant prav – in toliko bolj prav bi imel s to kritiko danes; gre pa tudi za zahtevo, naj se človek ne zanaša na nobeno miselno avtoriteto zunaj sebe in naj postane v tem smislu polnoleten in se nasloni na lastno mišljenje, lastno presojo stvari.

Kant pa vendar ni videl, da je njegova zahteva prav tako enostranska in tako škodljiva, kakor je enostranska in škodljiva zahteva, da človek svoje presoje črpa iz tujih virov. Tako je bila pri njegovih predhodnih učenih navada, da so tudi pri naravoslovnih vprašanjih manj gledali v tla in v nebo kakor pa v Aristotelove spise. To je gotovo neumno in škodljivo za napredovanje v spoznavanju sveta in njegovega Začetnika in samega sebe. A če poskrbimo, da ne bomo padli s konja v eno stran, to še ne pomeni nujno, da smo tako zavarovani pred padcem s konja v drugo stran – in prav v ta padec nas more Kant speljati s svojo enostransko zahtevo, da si upamo misliti z lastno glavo, kakor da bi v tem bilo skrito zagotovilo pravega spoznanja. Resnice pa ni v nobeni enostranskosti, resnica je v komplementarnosti. Če povem to simbolično: Pametno je skrbno pogledati v tla in v zvezde, če s tem simbolno izrazimo proučevanje mikrokozmosa in makrokozmosa – najmanjših delcev snovi in največjih vesoljskih konglomeracij – a pametno je vendar pogledati tudi v Aristotela, kjer se naučimo logičnega sklepanja, ločevanja kategorij in iskanja vzročnih verig. Filozofskemu mišljenju pa »pametno« ni dovolj, kakor se s tem zadovoljujejo posamezne vede, a ne filozofija, ki je prva znanost in tako predpostavka vseh drugih. Filozofsko spoznanje hoče in potrebuje tudi to, kar sama beseda pomeni: modrost. Do modrosti pa ne pridemo samo z opazovanjem stvari, tudi ne samo z logičnim sklepanjem na osnovi opazovanega. Tu je potreben še tretji pogled, saj je stabilnost tudi tu in ne samo pri stojalu za teodolit ali pa pri mizi na terasi vrtne kavarne, dana šele s tremi nogami, tremi podstavki – v tem primeru s tremi pogledi, pri čemer je ta tretji pogled izvorno najprej prvo poslušanje, namreč poslušanje Božje besede, kjer slišimo:

»Začetek modrosti je strah Gospodov« (Ps 11,10).

V Novi zavezi pa izvemo, v kom so shranjeni vsi zakladi modrosti in kdo je sam poosebljena modrost, iz česar moremo naravnost sklepati, kdo izmed ljudi lahko pride do modrosti:

»Hočem namreč, da veste, kako zelo se moram bojevati za vas, za one v Laodikeji in za vse, ki me osebno niso videli, da bi potolaženi v svojih srcih in združeni v ljubezni imeli vse bogastvo gotovosti v dojemanju in bi globoko spoznali Božjo skrivnost, Kristusa, v katerem so skriti vsi zakladi modrosti in spoznanja« (Kol 2,1-3).

Ne le da k Očetu ne pridemo, razen po Sinu (Jn 14,6), tudi k resnični, torej k Božji modrosti ne pride nihče, razen po Sinu! Ker grška sestavljenka philosophos – filozof pomeni »ta, ki ljubi modrost«, je torej resničen filozof ta, ki ljubi Kristusa. Kaj tudi ta, ki ni študiral na fakulteti, na katero moraš svoje pismo dve leti naslavljati v moški obliki, tudi če je prejemnik ženska, naslednji dve leti pa vsem v ženski obliki, tudi če je prejemnik moški, da bi tako ne prihajalo do spolne diskriminacije, kakor to že nekaj let uči človeška »modrost«? Če imamo opraviti s tako filozofsko šolo, potem predvsem ta, ki na njej ni zapravljal svojega časa in časti! Filozofija v tem izvirnem pomenu sicer ne prezira posameznih znanj, kakor predvsem logike, a je sama visoko nad njimi, kakor dokazuje primer Sokrata, ki je tiste, pri katerih se je modroslovja učil, še smel naslavljati z oblikami za naravni spol, čeprav je bil sicer preprost kamnosek.

Kant pa vendar ima veliko zaslugo prav tam, kjer so njegovi kritiki do njega najbolj odklonilni: ko je zavrnil »dokaze za Božje bivanje«, da bi s tem »rešil vero«, kakor je to pravilno utemeljil sam. Vse do danes izhajajo debele knjige z naslovom »Dokazi za Boga« in podobno. Ti ljudje ne poznajo ene prvih zakonitosti filozofskega mišljenja, ki pravi, da je mogoče kar koli dokazati samo, če je to načelno mogoče tudi ovreči. Avstrijski in pozneje britanski filozof Sir Karl Popper je v svojem obsežnem delu Logik der Forschung (1935) to imenoval z besedo »falzificirati« s pomenom: pokazati kot neobstoječe. Boga bi tako načelno bilo mogoče dokazovati samo, če bi ga bilo mogoče tudi falzificirati, torej dokazati njegov neobstoj. Tega pa nobena znanost ne more storiti, tudi če ateisti to mantro nespameti še kar naprej ponavljajo, saj točka ne more ovreči obstoja daljice, daljica ne more ovreči obstoja kvadrata, kvadrat ne more ovreči kocke in kocka ne more ovreči mislečega bitja ter tako tudi nobeno misleče bitje, ki je omejeno in končno, torej ustvarjeno, ne more ovreči Bitja brez dimenzij in brez časa in brez kakršne koli omejitve ustvarjenega sveta, torej Boga. Zato se nam je Bog sam razodel v veri, njegovega obstoja pa ne moremo preverjati v nobenem laboratoriju ali znanstvenem inštitutu, bodisi da bi skušali njegov obstoj ovreči bodisi bi ga skušali »dokazati«. Tu je Kant naredil veri veliko filozofsko uslugo, čeprav vera sama take usluge ne potrebuje, a je potrebna tistim, ki se veri upirajo in se pri tem neutemeljeno sklicujejo na znanost, ko njenega bistva in tudi njenih meja očitno ne poznajo. Tisti pa, ki še naprej trdijo, da »obstajajo dokazi za obstoj Boga«, ne vedo, da tako Boga pomanjšujejo v laboratorijski »poskusni vzorec«, »probo«, kakor tudi Slovenci navadno rečejo, ko držijo v roki epruveto ali retorto. Nižje ne more dokazovati višjega, kaj šele Najvišjega! Znanost ne more dokazovati vere. To ne pomeni, da v veri ni sestavin, k ne bi bile dokazljive. V Bibliji je veliko zgodovinskih, materialnih in človeško izpričanih dejstev, ki morejo veljati za dokaz. Aristotel je z logiko dokazal, da gibanja ni mogoče razložiti brez »prvega gibalca«, ki sam ni pregiban od česa še prejšnjega. Niti sam pa si ni domišljal, da je s tem dokazal Boga. Tomaž Akvinski svojih argumentov za obstoj Boga ni imenoval »dokazi«, ampak quinque viae – petero poti, ki jih je izpeljal iz Aristotelovega dokaza o prvem gibalcu. Tako je Kant pomotoma zavračal tudi Tomaža, ko ta Boga vendar ni dokazoval, ampak je le omenjal pet močnih argumentov, ki nanj kažejo, česar filozof ne sme zamenjavati s pojmom »dokaza«.

To pišem 22. aprila, prav na dan, ko je bil pred 300 leti v globoko verni družini rojen slavni filozof. Po očetovi strani po dedu tudi škotskega porekla, v mestu, ki je bilo v njegovem času močan steber najvišje nemške kulture in znanstvenega mišljenja, po zaslugi Avstrijca, ki je hotel biti bolj Nemec od Nemcev samih, kakor je Gruzinec Stalin hotel biti bolj Rus od Rusov samih, kakor je korziški Italijan Napoleon hotel biti bolj Francoz od Francozov samih, kakor hočejo Izmaelovi potomci biti bolj Abrahamovo potomstvo, kakor Izakovi potomci – je nekdanja cvetoča pokrajina Vzhodna Prusija in cvetoče mesto Königsberg danes pušča in vojaško oporišče Ruske Federacije in še kako prepričljiv dokaz, da zgolj z eno nogo, pa naj bo to sklicevanje na Aristotelove spise ali pa na lastno opazovanje in premišljanje, ni mogoče postaviti modrosti, da bi ta stala, ko odmaknemo svojo roko. Ne samo, da je oboje potrebno, tako upoštevanje tega, kar so že ugotovili drugi, čeprav seveda vedno kritično upoštevanje, a vendar upoštevanje, kakor tudi lastni pogum in volja za proučevanje in premišljevanje o najdenem, saj tudi na dveh nogah ne more stati niti teodolit, ki simbolizira opazovanje bližnje narave, in prav tako ne teleskop, ki simbolizira opazovanje vesoljskih daljav. Potrebna je še »tretja noga«, poslušanje besede tistega, ki je sam modrost.