Nadaljujem s pisanjem o odnosih, o temi, ki sem se je v preteklih kolumnah že večkrat dotaknil. Ko pomislimo na odnose, ki jih živimo, bi lahko vsak iz svoje izkušnje naredil dolg seznam drž in ravnanj, ki gradijo odnose. Od iskrenosti, pristnosti, poštenosti in predanosti tja do ljubezni, zvestobe, odgovornosti, skromnosti, resnicoljubnosti. Številne drže, nasprotno, na odnose delujejo razdiralno. Danes se bom ustavil ob primeru negativne drže, ki kot parazit razjeda mnogo partnerskih odnosov in je vzrok številnih stisk, s katerimi se srečujemo otroci sedanjosti.
Razmišljam o samoumevnosti. Problem samoumevnosti drugega ob meni je večplasten. V odnos se prikrade tiho, neopazno in skozi komaj priprta stranska vrata. Vraščena v rutine vsakdanjosti ostaja nevidna in prikrita. Dolgo ne zaznamo njenega negativnega in obremenjujočega vpliva na odnos. V vsakem odnosu sčasoma postane samoumevno, da tako jaz kot partner sprejmeva nekatere obveznosti za družino, odnos, dom. Logično je, da se o nekaterih stvareh, ki so del vsakdanjosti, ne sprašujemo, jih ne analiziramo in ne problematiziramo. Toda čez čas nas v partnerskem odnosu začnejo navadno motiti nekatere stvari, ki naj bi jih partner naredil, a jih ni, in na katere smo navajeni. Po drugi strani veliko stvari, ki jih partner dejansko naredi, sploh ne opazimo več. Tu se začne začarani krog samoumevnosti. Če se v nas v nekaterih trenutkih začne porajati jeza, ker partner nekaterih stvari ni naredil tako, kot smo si jih predstavljali ali kot jih je opravljal doslej, si vzamemo pravico do očitkov. Drugi ob meni navadno ne ostane dolžan, in vrača z očitanjem. Besedni dvoboj začne utrjevati enega in drugega v načelih in stališčih, kar sproži obdobje boja in dokazovanja svojega prav v partnerskem odnosu.
Samoumevnost je drža, ko menim, da točno vem, kaj mora storiti moj partner, in ko niti pomisliti ne morem, da bi o teh stvareh lahko s partnerjem neobremenjeno in iskreno spregovoril. Hkrati sem prepričan, da jaz počnem vse tako, kot sva se s partnerjem dogovorila. Problem, da se o svojih vlogah in svojem mestu v trenutkih nesoglasij težko pogovarjamo, je tudi v tem, da se pri mnogo vsakdanjih stvareh med partnerjema že na začetku odnosa vzpostavi neki tih, nikoli ubesedeni dogovor, neka spontana samoumevnost, o kateri se pač ne govori.
Skriti obrazi samoumevnosti
Kakšni so skriti obrazi samoumevnosti? Opišimo nekatere.
„Vedno sva tako delala.“ Navade, ki jih pridobimo v življenju, same po sebi niso nekaj slabega. Nasprotno, dobre navade nam pomagajo, da živimo vsakdanjost umirjeno ter da nam vse tisto, kar se nam iz dneva v dan dogaja, ne povzroča nepotrebnega stresa in skrbi. Vsakdanjost vsakogar – od najbolj preprostega človeka pa do najbolj izpostavljene javne osebnosti – ima tisoč drobnih ritualov in „nevidnih“ opravil, ki zapolnjujejo osebno intimo slehernika. Navade nam obenem pomagajo pri konkretnem udejanjanju vrednot, ki so vodilo našega življenja. Problematične postanejo v trenutku, ko se spremenijo v tog ritual, ko jim dovolimo, da se povzpnejo na piedestal absolutnega despota našega življenja. Takrat postane človek hitro ujet v lastni jaz, v svet lastnega egoizma, v svoj prav, in nehote spregleda drugega ob sebi. Tudi v partnerskem odnosu lahko moč navade pomaga pri bolj mirnem uravnavanju tempa vsakdanjosti do trenutka, ko navade ne postanejo „svete“ do te mere, da začenja slepo sledenje navadam obremenjevati in oteževati pristno komunikacijo med zakoncema. „Saj sva tako dogovorjena“ je najpogostejši stavek, ki bi moral prižgati rdeči alarm, da v partnerskem odnosu pristna spontanost in neposrednost ječita pod težo utečenega.
- „Saj veš, kaj je tvoja dolžnost.“ Z vidika tistega, ki v partnerskem ali zakonskem odnosu nekaj počne, je jasno, da je neka stvar zanj samoumevna. Da jo preprosto dela in naredi, brez vnaprejšnjega premisleka in tehtanja. Poglejmo najbolj vsakdanji primer. V mnogo družinah so ženske tiste, ki perejo perilo. Ker znajo bolje in ker ne prenesejo, da se zaradi napačnega pranja perilo obarva ali izgubi belino. Moškim se namreč to, zaradi premalo izkušenj (in površnosti) pogosto zgodi. Ženskam samo po sebi torej navadno ni problem prati in obešati perila, jim pa veliko pomeni, če mož opazi frfotajoče perilo v vetru, oprane rjuhe in prestlano posteljo. V tem, kar jim je samoumevno, da počnejo, jim je dragoceno, če so bile opažene. Ob tem vedo, da so (tudi zaradi tega) dragocene. Enako velja za moškega. Jasno mu je, da on pokosi travo ob hiši, da zamenja žarnico, da pelje ženin avtomobil na tehnični pregled ali ga opere. A tudi on ni imun na ženino pohvalo, da jo je, recimo, s hitro menjavo žarnice tokrat res presenetil. Ne opaziti del drugega pomeni gaziti v močvirje samoumevnosti.
- „To je dobro, ampak … “ Pogosto dobro, ki ga partner vnaša v odnos in družino, opazimo in ga tudi pohvalimo. Tu tiči naslednja čer: Opazim, pohvalim dobro, toda v isti sapi dodam kritiko: ‘To je sicer zelo okusno, ampak ne vem, zakaj je bilo treba v tem sončnem vremenu toliko časa porabiti za kuhanje’; ‘Lepo, da si šla na roditeljski sestanek, vendar bi se morala za sina drugače postaviti’; ‘Sin je to res dobro naredil, toda ti zanemarjaš njegovo površnost in mu še vedno daješ potuho’. Pomembno je, da v partnerski komunikaciji ločimo raven pohvale in raven kritike ter da pohvali samodejno ne prilepimo zraven še kritike. Kadar to storimo, pohvala, ki je lahko še tako dobronamerna in iskrena, zbledi – v zavesti drugega ostane samo sporočilo kritike. Oseba, ki ji je sporočilo namenjeno, doživi, da je tako in tako vse, kar naredi, samoumevno, poleg tega pa v očeh partnerja še zdaleč ne dovolj dobro.
- „Bil je samo ‘hec’.“ Gospa srednjih let, ki si na mnogo področjih prizadeva za kakovostno življenje – dodatno se izobražuje, teče ter poleg službe in vzorne skrbi za družino še prostovoljno dela –, je pripovedovala, kako jo je prizadelo, ko ji je mož rekel, da se je „čisto zapustila“. Razlog je bil med prazniki „pridelan“ kilogram. Ko mu je povedala, da skrbi za svoje zdravje (in videz), se ji je poskušal opravičiti z besedami: „Samo hecal sem se!“ ‘Samo hec je bil’; ‘Samo dobro sem hotel’ so izrazi, ki potrjujejo, da smo partnerju samoumevni. Nikoli, kadar se zalotimo, da moramo neko svojo izjavo obrazložiti ali pojasniti s „samo“, nekaj ni v redu. Odnos se hrani s čim več kakor s „samo“.
Premagovanje samoumevnosti
Nanizajmo nekaj drž, ki sredi vsakdanjosti uspešno odpirajo poti skozi labirinte samoumevnosti.
- Opaziti. Prvo zdravilo proti temu, da se partnerja drug ob drugem ne bi počutila samoumevno, je to, da imamo odprte oči in smo pozorni na dejanja in trud, ki ga drugi sredi vsakdanjosti vloži v odnos in družino. Pomembno je v sebi razviti sposobnost, da vedno znova prepoznamo, da ni nič, kar drugi naredi, samoumevno, ampak da je vse, tudi na videz najbolj drobno in nepomembno, kar partner stori in vloži v odnos, njegov dar, rezultat njegovega samopreseganja in njegove iskrene vere v odnos in družino.
- Iskreno pohvaliti. Pomembno je, da človek potem, ko opazi, to tudi ubesedi, pohvali, pove, se zahvali. Živeti polno sedanjost pomeni vedno znova ovrednotiti trenutek, mu dati vrednost, ki mu gre. V kontekstu odnosa sta iskrena pohvala in zahvala pomembni in nenadomestljivi. Šele beseda pohvale osebe, ki mi je draga, dokončno potrdi lasten občutek, da sem drugemu dragocen in pomemben, da sem opažen.
- Presenetiti. Monotonost vsakdanjosti presekajo drobna presenečenja, ki smo jih pripravljeni in sposobni storiti za drugega ob sebi. Drobna presenečenja – pa naj bo to cvet, vabilo na sprehod ali večerna igra, ki sta se jo kot zaljubljenca rada igrala – razbijajo monotonost vsakdanjosti. Pričujejo o tem, da partner ob meni ohranja iskrivost, živost in v duši premleva o tem, kako v odnos vnašati svežino, pozornost in novost.
- Pristen humor. Končajmo z nenavadnim, a ne nepomembnim vprašanjem: Sem sposoben partnerja spraviti v smeh, biti zabaven do te mere, da mu od smejanja stopijo solze v oči? V časih zaljubljenosti smo to znali in zmogli. Sproščenost in humor v partnerskem odnosu sta razpoznavni znak pristnosti in iskrenosti. Ko in če mi je zabavno zabavati osebo, ki mi je najbližje, ta zagotovo ne bo čutila, da je samoumevna …
O samoumevnosti in njenih pasteh v vsakdanjem življenju mogoče ne razmišljamo prav pogosto. Ko se ob njej zaustavimo – enako velja za številne druge prezrte drobne, na videz nepomembne resničnosti življenja –, se nenadoma zavemo, kako so podrobnosti v življenju pomembne, včasih celo ključne.
Na vsakem koraku spoznavamo, da (tudi) zaklad lepih odnosov nosimo v krhkih, „lončenih posodah“ (prim. 1 Kor 4,7).
Martin Lisec je direktor podjetij Stopinje in Mohorjeva d.o.o., Ljubljana.
Foto: Grega Sulejmanović
