S. Veronik, Reporter: Vštric klobasaje

Je vino škodljivo ali okrepčilno? Moraš zobati jagode? Morda veliko piti? Ali pa ne? Čim manj soliti? Premalo soli ni zdravo? Čim več balastnih snovi? Manj, ker ni dobro za …? O svetovalcih praznih nasvetov.

Iz svojih grenkih izkušenj pritrjujem modrosti, da če vabiš, moraš najmanj tri. Pri mizi pa je tako, da od štirih mladih vsaj trije hkrati buljijo v svoj molitvenik. Ni tako lepo okrašen s porecelanastim križem kot mala knjižica petnajst krat deset centimetrov, ta molitvenik moje stare mame iz devetnajstega stoletja. Ona je s palcema, polnima ureznin od lupljenja, držeč molitvenik z obema rokama, drsela s hrapavo kožo med vrsticami, ko je žebrala. Današnji bliskovito »tapkajo« po zaslonu ob mojem gromozanskem začudenju, kako jim uspe z dolgimi nalakiranimi nohti po nekaj milimetrov širokih ikonah. Pogovor poteka v vsem znani mešanici balkanskega novoreka, »ajde«, jasno tudi »kao«, dokler ne prikimajo z »valjda« in končajo z »lep dan«, vmes pa se razumejo, tudi če uporabljajo medmete in enozložnice, »a veš«, »ja«, »mislʼm« – to je tisti polglasnik, ki je nekje med zvočnim e-jem in skoraj nemim polglasnikom, posebej v Ljubljani in po radiu, kjer nihče ne zna pravilno izgovoriti besed, kot so film, Rupel, Merkel – do »a, veš« … In vsi razen mene vedo, o čem je govor. Više izobraženi seveda lajkajo in autsursajo. In kako razumejo mladi naslov moje tokratne pisarije? Dvomim, da ga. Kakor dvomim, da je kaj koristnega od strokovnjakov za pravilno prehrano in svetovalcev, ki trosijo nasvete po vseh obstoječih medijih, od časnikov, (posebej) »ženskih revij«, radia, televizij, interneta … So kakor z vremensko napovedjo povezani »nasveti«, kako bo vreme vplivalo na tvojo dušo ali levo koleno. Torej.

Česen je proti raku, čebula proti čiru, rdeče vino je dobro, rdeče meso pa strup. Ribe so zdrave, no, vsaj večina, fast food izzove alzheimerja, manj soli varuje srce, živalska maščoba te ugonobi, konoplja zdravi vse. Nametal sem nekaj vsakodnevnih »nasvetov«, ki krožijo v medijih in so pogosto predmet pogovorov generacije »valjda« in »ajde«, torej ljudi obeh spolov med dvajsetim in štiridesetim letom.

Beroč sestavke o (zdravi) prehrani, z lahkoto odkriješ vedno enako podlago. »Znanstveniki te in te univerze so odkrili«, da na primer »češnje niso dobre le za lovljenje prostih radikalov, ampak da tudi pospešijo presnovo za zmanjšano tveganje kapi in infarkta«. Če gre za visokonakladno revijo, preprosto moraš verjeti. Kajne? Prebral sem na okence nemarno nalepljen članek iz visokonakladnega medija, »da je pozdravil raka s totrovim oljem«, pri čemer je menil, da najbrž sebi, »si pozdravil«. V tej bedariji mazaštva me seveda ne zanima jezikovna nemarnost. Ampak nazaj k profesorjem in nasvetom, ki jih lahko razvrstiš v tri redne sklope. Prvič, govorijo o vsem znanih dejstvih, drugič o nepomembnih rečeh in tretjič o zrcalni podobi naših kolektivnih prehrambnih motenj.

Pod prvič razumem raziskave in »nove dokaze«, da preveč masla ni zdravo in hrana brez sadja enako in da vsakodnevno uživanje prekajenega mesa ali dimljenih rib vodi k zapletom. Drugič – irelevantno – ponazarja odkritje, da se na tisti rjavkasti udarnini jabolk skriva patulin, strup, kakor tudi na dimljeni ribi toxaphen ali karkoli že to je, pri čemer ne oni ne bralci ne pomislijo, da ga ni človeka, ki bi prežvečil toliko omenjene hrane, da bi lahko zbolel. Tretjič pa: kolektivne motnje. Te zadevajo na široko in splošno vse in vsakogar.

Porodi se vprašanje: sem zdrav zato, ker sem v svojem življenju pojedel veliko češenj, ali pa sem zdrav zato, ker se veliko in redno gibljem – len, kot sem, se še kar redno spravim k teku na obronku gozda, pri čemer ne vem, ali zaradi nečimrnosti ali nasvetov, da je gibanje več vredno kot antibiotik, vsaka pilula –, ali pa morda zato, ker se veliko gibljem in pojem na začetku poletja veliko češenj.

Več lahko preberete na reporter.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.