Moral bi razmišljati in pisati o nečem povsem drugem.
A v zadnjih dneh sem se nekajkrat zalotil pri tem, kako preračunavam, koliko višinskih metrov je od Ljubljanice do bloka, kjer stanujemo, ob tem pa sem ugotovil, da tudi vsi drugi v družini na skrivaj izračunavajo, kako daleč od doma so najbližje reke. Veliki deli Slovenije so poplavljeni, voda uničuje zasebno in javno premoženje, pred nami pa je, po napovedih, še kar nekaj deževnih dni, ki bodo samo še otežili že zdaj izjemno zahteven položaj.
Tudi tokrat ugotavljam, da nimamo samo ene ali dveh Slovenij, temveč kar štiri.
Prva Slovenija – neposredno prizadeti
V njej so tisti, ki so neposredno prizadeti ali ki to lahko vsak hip postanejo. Voda je poplavila njihova bivališča ali pa se jim nevarno bliža, zato ti ljudje v strahu iz ure v uro merijo nivoje rek ter drugih voda. In vsak centimeter višje, ko se te dvignejo, bolj nevarna sovražnica jim postaja voda in vse več možnosti je, da vdre v njihov dom ter s tem dolgotrajno zaznamuje njihovo življenje. Trudijo se, kolikor se da, kopljejo jarke, gradijo protipoplavne zidove in nasipe ter se poskušajo zaščititi pred uničevalno močjo sicer najpomembnejše tekočine na Zemlji.
“Voda!” je krik, ki zadnje tedne mrazi do kosti.
Pri tem niso sami. Gasilci, vojaki in drugi pripadniki civilnih iniciativ jim pomagajo skoraj do onemoglosti, garajo noč in dan, se potem komaj kaj oddahnejo in spočijejo, pa spet krenejo nazaj v akcijo. Včasih žal tudi zaman, saj vodi ni mogoče preprečiti njenega uničevalnega pohoda. Takim ljudem zdaj zniževati plače? Mislim, da ga ni junaka, ki bi si to upal!
Spomnim se žledoloma v začetku leta, v katerem so (najbrž) prav ti gasilci, vojaki in drugi prostovoljci enako požrtvovalno odstranjevali tedanje posledice naravne katastrofe.
Brez njih bi bil del Slovenije neprehoden še do danes, ko so pred njimi že nove preizkušnje.
Druga Slovenija – neposredno odgovorni
V njej so tisti, ki so tudi del javnega sektorja ter javne uprave in so zadnjih 20 let večinoma preživeli v pisarnah, so pa neposredno odgovorni za izboljševanje protipoplavne varnosti. Po medijih navajajo falango dozdajšnjih slovenskih okoljskih ministrov, nekaj čez deset jih je bilo, nekaterih že dolgo ni več na družbenopolitični sceni in na splošno ne sodelujejo več v javnem življenju. Pristojni (prepozno) ugotavljajo grobe kršitve raznih predpisov v povezavi s pobiranjem vodarin, iz katerih bi se lahko marsikaj postorilo proti poplavam, na plan (prepozno) prihaja ogromna neučinkovitost v zvezi s črpanjem evropskih sredstev za uresničitev protipoplavnih projektov.
Te ljudi se zdaj kliče na odgovornost. Večina se izmika in niti ne pride pred kamero, pred katero so se pred leti z veseljem postavljali, tisti, ki pa pridejo, zagotavljajo, da so se v svojem mandatu maksimalno zavzemali za reševanje poplavnih težav. Eden od njih je celo prevzel odgovornost v okviru svojega kratkega mandata, za katerega je jasno, da v tem času ni mogel kaj bistvenega storiti.
Vse to je prepozno.
Kaj pomaga, četudi vsi nekdanji ministri za okolje in prostor, skupaj z nekdanjimi predsedniki vlade in celotnim ministrskim kabinetom, dejansko prevzamejo odgovornost? V praksi ne kaj dosti. Okoljski projekti so stvar dolgoročnih in strateških premislekov in izvedb, z danes na jutri se ne da postoriti skoraj ničesar.
Pred nami pa je približno pol leta zime in nizkih temperatur, v katerih zunanje fizično delo zastane. Resnejše infrastrukturne projekte se lahko, ob obilnih finančnih injekcijah in že povsem pripravljenih projektih, uresniči šele v nekaj letih.
Do takrat bo padlo še veliko dežja in preteklo še ogromno vode.
Več lahko preberete na PlanetSiol.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
