S. Pungertnik za iskreni.net: Z otrokom sem morala biti 100%

Med kandidatkami za Slovenko leta 2014 je tudi slepa mamica in žena Sonja Pungertnik. Sonja je znana kot neutrudna delavka na področju vključevanja slepih v družbo, v zadnjem času pa se posveča vodenju programov osebne in duhovne rasti. O svoji družini in poklicanosti v družbi je spregovorila za iskreni.net.

Med predstavitvami kandidatk za Slovenko leta v Jani ste edini omenili družino. Ali to, da imate družino, še bolj znate ceniti prav zaradi osebne okoliščine slepote?

Družina je zame zares velika vrednota. Svojo družino, v kateri nas je bilo pet otrok (bile smo same punce), sem morala zapustiti v šestem letu starosti. Takrat sem namreč šla v internat, v zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljano. To je bilo dobrih 100 km od mojega rodnega kraja, Nove Cerkve pri Celju.

To doživetje je bilo zame zelo travmatično. Kot odrasla oseba sem ga morala precej predelovati. Moja prva zaposlitev po končani izobrazbi na pedagoški fakulteti je bila delo v zavodu za slepo in slabovidno mladino in moje prvo delo tam je bilo prav sprejemanje otrok – novincev. Takrat se je v meni ta travma močno oglasila.

Ozavestila sem, kako težko je bilo zame in za mojo družino ob odhodu v internat. Prve pol leta je bilo res težko, vsak teden sem dobesedno doživljala trganje iz naročja družine. Zato ne morem razumeti tistih, ki pravijo, da je vseeno, v kakšni družini otrok živi, oziroma ali ima urejeno družinsko življenje ali ne.

Pozneje sem si tudi sama ustvarila družino. Z možem Francijem sva poročena 14 let, najin sin Marko pa je star 12 let. Oba sva si zelo želela imeti družino. Želela sva si še kakšnega otroka. Pravzaprav imava dva, saj sva enega izgubila v sedmem tednu nosečnosti.

To, da se lahko vsak dan z dela vračam v svojo družino, mi zelo veliko pomeni.

Je vaš mož tudi slep?

Moj mož je močno slaboviden. Za nobenega od naju se ne ve, zakaj je prišlo do te okvare. Sama sem kot otrok še videla sence, obrise, pozneje pa je še to usihalo in približno deset let ne vidim ničesar več. Sin pa vidi, le zaradi kratkovidnosti nosi očala.

Ko sva se odločala za otroka, sva oba vedela, da obstaja določeno tveganje, da bi tudi otrok lahko imel okvaro vida. A to ni bil pomislek, ki bi naju ustavil. Izhajala sva iz lastne izkušnje, da je lahko življenje kljub temu bogato in lepo ter iz prepričanja, da nisva midva tista, ki dajeva življenje, temveč ga lahko samo posredujeva.

Sama sva bila svojim staršem hvaležna, da so nama podarili življenje in naju spravili v svet. Vedela sva, da si otrok – ne glede na to, kakšen je – zasluži živeti. Tudi če bi otrok imel okvaro vida, bi ga imela rada. Zaupala sva, da nama bo Bog dal otroka, za katerega bo sam izbral pot. Sama verjamem, da nihče od nas ni poslan na ta svet brez določenega namena.

V puberteti sem se veliko spraševala o smislu svojega življenja. Takrat sem dojela, da moje poslanstvo na tem svetu ni žalovati za tistim, česar nimam, ampak odkriti to, kar imam. Ko sem to začela odkrivati, so bolečina ob izgubi vida, nezadovoljstvo nad življenjem in prepiranje z Bogom izgubili na teži. Življenje je postalo lažje, lepo in smiselno.

Kako vaš sin doživlja vašo družino?

Z možem se zelo trudiva, da se s sinom o teh stvareh odkrito pogovarjamo. Kot otrok je zelo hitro dojel, da je v naši družini nekaj drugače. Otroci so mnogo bolj dojemljivi in senzibilni, kot si odrasli moremo predstavljati.

Spominjam se, da mi je Marko že, ko je bil še čisto majhen, prijel prst in ga položil na slikanico. Pri možu pa ni naredil tako, ampak mu je želeno v slikanici pokazal s svojim prstom.

Zelo hitro mu je postalo tudi jasno, da mora biti v hiši red. Za nas, ki ne vidimo, je namreč zelo pomembno, da so stvari v hiši vedno na vsaj približno istem mestu. Samo tako lahko normalno funkcioniramo. Sinu ni bilo treba tega nikoli razlagati, takoj je jasno vedel, da ima lahko v svoji sobi nered, v kuhinji pa ne.

Ali še en primer. Spomnim se, da je nekoč cepetal sredi kuhinje in kazal nekaj v zrak. Tedaj niti še ni govoril. Potem sem potipala in ugotovila, da so vrata od omarice odprta. Sama bi se lahko zaletela v vrata in želel me je na to opozoriti. Ko sem jih zaprla, pa se je pomiril.

Nekoč je Marko prišel iz šole z izjavo: »Mami, a veš, da so mi rekli, da se ne bom mogel dobro učiti, ker ti ne vidiš.« To je bilo v prvem razredu. Vedela sem, da se moram na to takoj odzvati. Odšla sem do učiteljice in želela, da se o tem v razredu pogovorijo. Dobro sem tudi vedela, da je to prišlo od otrok preko njihovih staršev. Odrasli namreč delamo veliko škode s tem, ko svoje predsodke in stereotipe prenašamo na otroke, ki so sicer veliko bolj dojemljivi za sprejemanje drugačnosti.

Izvedla sem tudi delavnico za njegove sošolce in sošolke, v kateri sem jim predstavila nekaj naših pripomočkov in naš način življenja.

Je pa Marko včasih kaj pogrešal, še najbolj avto. Prav tu je naša družina najbolj omejena. Zato sva mu vedno skušala omogočiti, da ga je kdo od naših prijateljev ali sorodnikov popeljal naokrog in da je lahko po mili volji sedel za volanom njihovih avtomobilov in nas »vozil na izlete«. Toda tudi naše prikrajšanosti niso vedno samo slabe, saj mora biti tudi učenje odrekanja del vzgoje naših otrok.

Pogovarjal se je Štefan Kržišnik.

Več lahko preberete na iskreni.net.

Pripis uredništva: če želite glasovati za Sonjo Pungertnik za Slovenko leta, lahko pošljite SMS z vsebino: SLOVENKA 7 na številko 4567. Cena oddaje glasu je 0,99€. Rok za oddajo glasov je četrtek, 15. januar 2015.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.