Š. Kržišnik, Iskreni.net: Goričane – samo preproga vredna toliko kot stanovanje

Ko sem se v zadnjem času intenzivno ukvarjal z raziskovanjem ozadja zgodbe o dvorcu Goričane, se mi je kot katoličanu čedalje bolj krepilo zavedanje: takšna zgodba se v slovenski Cerkvi ne bi smela zgoditi.

Še bolj se mi je to zavedanje okrepilo ob epilogu afere Limburg, saj lahko med zgodbo o gradnji škofijskega sedeža v Limburgu in obnovo dvorca Goričane potegnemo kar nekaj vzporednic. Še bolj pa nas lahko preseneti resnost, s katero se odgovorni v nemški Cerkvi (za razliko od slovenskih) lotili reševanja te afere.

Zato nam lahko prav primerjava Goričan in Limburga jasneje razgrne, kaj se je pravzaprav zgodilo v zgodbi o Goričanah. Zavedam se, da je taka primerjava lahko zelo delikatna, in naj poudarim, da moj namen nikakor ni pripisovanje iste odgovornosti v obeh primerih.
Primerjava z Limburgom je potrebna predvsem zato, ker sta tako nemška Cerkev kot Vatikan do primera zavzela neko jasno držo, ki je lahko precedenčna v drugih, podobnih primerih. In to slovenski primer obnove gradu Goričane nedvomno je.

Moje razmišljanje je nadaljevanje prejšnjih dveh člankov na to temo:
Epilog afere Limburg – poučen tudi za slovensko Cerkev?
Dvorec in kardinal: žalostna zgodba za bleščečimi zidovi

Finančna »teža« Goričan in Limburga

Za začetek je zanimiva primerjava celotnega proračuna obeh projektov. V Limburgu so za obnovo in izgradnjo škofijskega centra porabili 31 milijonov EUR. Za dvorec Goričane je bilo doslej po navedbah Papirnice Goričane porabljenih 8,5 milijona EUR. (Pri tem je potrebno upoštevati, da nekatere prvotne zamisli, denimo o podzemni garaži in podzemni kuhinji, niso bile realizirane, prav tako projekt še ni v celoti končan.)

Gledano absolutno je torej proračun Goričan »lažji« od proračuna Limburga. Toda če želimo oceniti relativno »težo« obeh projektov, je potrebno primerjati še nekaj drugih parametrov.

Škofiji Limburg in Ljubljana sta primerljivi po številu vernikov. Škofija Limburg ima 2.386.000 prebivalcev, od tega je 668.000 katoličanov. Ljubljanska nadškofija ima 755.000 prebivalcev, od tega 573.000 katoličanov.

Koliko od teh vernikov redno podpira Cerkev? Nemški podatki so precej zanesljivi, saj tam pomeni biti katoličan tudi podpirati Cerkev s cerkvenim davkom. Pri slovenskih podatkih pa je to število zagotovo manjše, saj redno finančno podpira Cerkev precej manj ljudi, kot se jih izjasni za katoličane pri popisih.

Če upoštevamo še razliko med gospodarsko močjo Nemčije in Slovenije, lahko s precejšnjo gotovostjo ocenimo, da proračun obnove Goričan ni imel nič manjše relativne »teže« kot proračun obnove škofijskega centra v Limburgu.

Za svoj denar ali za denar drugega?

Gotovo bo kdo oporekal, da je razlika v tem, da je škofija Limburg obnovo financirala sama, nadškofija Ljubljana pa je pridobila za obnovo sredstva iz drugih virov (sredstva slovenskega podjetja).

Na nek način to drži, vendar žal to dejstvo slovenskemu primeru ne gre v prid; nasprotno, v obnovi Goričan se zaradi mnogih specifik izkaže celo za bolj problematično in moralno sporno.

Ena temeljnih strategij, ki sta jo imela tedanji nadškof Rode in ljubljanska nadškofija pri »pomirjanju duhov« v zvezi z obnovo dvorca v Goričanah, je bilo zagotavljanje, da v dvorec ne bo vloženega nič denarja Cerkve. Obnovo naj bi financirala Papirnica Goričane in nekatera druga slovenska podjetja (denimo SCT).

Že slednje se denimo ni uresničilo – od obljubljeni donacij ni bilo nič in teža celotne obnove dvorca je pristala na Papirnici Goričane. Tudi če bi se donacije drugih podjetij uresničile, še ni rečeno, da bi to bilo za Cerkev zastonj, saj bi verjetno bilo treba primakniti dotičnemu podjetju pri kakem drugem poslu.

Mojster tovrstnega trgovanja je bil predvsem nekdanji direktor SCT-ja Ivan Zidar in eden takšnih poskusov se je dogajal tudi v primeru Goričan, kakor je nedavno za Dnevnik potrdil direktor papirnice Andraž Stegu.

Če bi nadškofija dvorec obnavljala sama, pridobila za to donacije različnih podjetij, najela za obnovo kredit in nato obnovljeni dvorec oddajala v najem Papirnici Goričane, bi bila zadeva čista.

Tako pa sta se nadškofija oziroma nadškof Rode lotila prefinjenega manevra »obvoza« financiranja prek podjetja Papirnica Goričane, ki smo ga podrobno opisali v prejšnjem članku. Pri tem je bilo ključno za uspeh projekta, da Cerkev podjetje lastniško obvladuje, saj lahko obnovi dvorca tako na eni strani krije hrbet, na drugi strani pa pritiska za njeno izvedbo.

Več lahko preberete na Iskreni.net.