Pripis: Prispevek je nadaljevanje članka Epilog afere Limburg – poučen tudi za slovensko Cerkev?
Zakaj zgodba o obnovi dvorca Goričane še vedno vznemirja duhove? Kakšno podobo Cerkve prinaša in v čem je za slovensko Cerkev še danes problematična? Kdo so bili glavni akterji in kakšna so razmerja med njimi?
Da bi lahko globlje analizirali, kaj se je pri obnovi dvorca Goričane dogajalo in kakšne silnice so bile na delu, je najprej potrebno na kratko obnoviti zgodbo.
Kar nekaj detajlov celotne zgodbe je bilo slovenski javnosti sicer že verodostojno predstavljenih. Na tem mestu jih bomo skušali pregledno navesti, jih dopolniti in medsebojno povezati.
Žal so o dogajanju v zvezi z obnovo dvorca katoliški mediji zelo malo poročali, predvsem pa ga niso kritično pretresli. To je pri članih katoliškega občestva povzročilo določeno mero skepse do predstavljenih podatkov.
K temu so pripomogle tudi nekatere senzacionalistične predstavitve dvomljivih detajlov (denimo zgodba o tem, kako naj bi kardinal Rode zahteval menjavo ploščic v kopalnici, ker mu niso bile všeč – česar nam pri raziskovanju zgodbe ni potrdil noben resen vir).
Prizadevanja nadškofa Rodeta za vrnitev dvorca
Začetek zgodbe o obnovi dvorca sega v čas po osamosvojitvi. Ljubljanska nadškofija je v začetku 90. let prejšnjega pod nadškofom Alojzijem Šuštarjem vložila zahtevek za vrnitev po vojni odvzetega gradu.
Po naših informacijah nadškof Šuštar ni imel vizije prevzeti gradu v naravi. Vendar se je to spremenilo s prihodom novega nadškofa Franca Rodeta. Nadškof Rode je imel z gradom jasne načrte in si je začel zelo zavzeto prizadevati za vrnitev v naravi. Pri tem se je osebno angažiral celo pri pokojnem predsedniku vlade Janezu Drnovšku.
In kakšni so bili Rodetovi načrti? Osrednja vizija nadškofa Rodeta za grad Goričane je bila očitno urediti ga za potrebe ljubljanskega nadškofa oziroma protokolarne potrebe, o čemer slikovito pričajo besede, »da ljubljanski nadškof kljub vsem gozdovom, ki jih zaradi denacionalizacije Cerkvi očitajo, nima v Ljubljani niti kvadratnega centimetra zelenice, da bi se v prostem času po njej sprehodil«.
Ta osrednja vizija se v marsičem sklada z likom škofa in stilom škofovanja, ki ga je v slovenski prostor prinesel nadškof Rode. Obnovljeni dvorec bi bil gotovo tudi zunanji znak obnove ugleda in vpliva Cerkve v družbi, kar je bil pomemben vidik Rodetove vizije prenove slovenske Cerkve.
Dvorec je nadškofija dobila nazaj v začasno uporabo z odločbo ministrstva za kulturo leto 2002, v trajno posest pa šele leta 2007 s sodbo vrhovnega sodišča.
Prevzem dvorca v naravi je bilo tvegano dejanje. Dvorec je bil namreč v tako slabem stanju, da se je na obzorju kazala zelo draga obnova. Načrti so odpirali tudi etične dileme – je glede na stanje slovenske Cerkve upravičeno, da se toliko denarja porabi za objekt protokolarnega in zasebnega značaja (ne glede na to, da gre za obnovo prvovrstne kulturne dediščine)?
Z zgodovinske distance se tako kaže, da bi bil prevzem premoženja z odškodnino, kakor ga je načrtoval nadškof Šuštar, veliko bolj modro dejanje.
Vstop v lastništvo Papirnice Goričane kot pogoj za obnovo dvorca
Ključna ovira na poti do uresničitve vizije nadškofa Rodeta oziroma ljubljanske nadškofije je bil seveda denar. Ljubljanska nadškofija denarja za ta namen ni imela. Tudi če bi ga imela oziroma bi ga za to namenila, bi med verniki in tudi duhovniki tako draga obnova dvorca skoraj zagotovo ne dobila podpore.
Nadškof Franc Rode je zato z ožjimi sodelavci iskal druge poti. Tako se je rodila zamisel o sodelovanju s Papirnico Goričane, ki leži v neposredni bližini dvorca. Ta zamisel se je pozneje izkazala kot zelo problematična, saj je tako nadškofijo kot podjetje potegnila v niz neracionalnih odločitev, ki jih je kot škodljive dokončno razgalila gospodarska kriza po letu 2008.
Za uresničitev zamisli nadškofa Rodeta je bilo potrebno dvoje: pridobiti sodelovanje poslovodstva Papirnice Goričane in vstopiti v lastniško strukturo podjetja, da bi le-to lahko imelo kritje lastnika za tako velik projekt.
Pri prvem koraku je šlo nadškofu Rodetu na roke, da je bil direktor tedaj še državnega podjetja Andraž Stegu katoličan. Verjetno je bilo zato zaupanje v Cerkev kot resnega partnerja veliko laže vzpostaviti (nekako tako kot so ob privatizaciji mnogi verniki zaupali certifikate Krekovi družbi).
Več lahko preberete na portalu Iskreni.net.
