Ker je Slovenija članica Evropske unije, je seveda kot taka tudi vključena v aktivnosti v boj proti korupciji. Čeprav ima pri tem tudi nekatere posebnosti, namreč organ, ki se uradno imenuje Komisija za preprečevanje korupcije (KPK). Gre za državni organ, ki je pred leti nasledil vladni urad za preprečevanje korupcije (nazadnje ga je vodil Boštjan Penko) in sedaj deluje samostojno. KPK naj bi tako nadzorovala predvsem premoženjsko stanje nosilcev javnih funkcij ter delovala predvsem v smeri preprečevanja dejanj, kot so podkupovanje, nasprotje interesov, nepotizem in podobne zlorabe položaja. Omenjeni organ je sicer v svojem delovanju sicer ne odgovarja nikomur, pač pa je zavezan le ustavi in zakonom, pri svojem delovanju pa je povezan z organi pregona (policija, tožilstvo…).
Tudi Sveto pismo vsaj posredno govori o korupciji. V preroških knjigah lahko ničkolikokrat beremo o tem, kako so se preroki spopadali s krivičnimi oblastniki. Jezus pa v eni od svojih prilik spregovori o krivičnem oskrbniku, ki skuša posledice svojega slabega gospodarjenja prikriti tako, da deli dolžnikom svojega gospodarja finančne odpustke, ki mu ne pripadajo, a si z njimi pridobi prijatelje (prim. Lk 16, 1-13). O koruptivnosti posredno govori tudi Katekizem Katoliške Cerkve, ko omenja »grešne strukture«: »Greh je osebno dejanje. Še več, neko odgovornost imamo pri grehih, ki jih storijo drugi, kadar pri njih sodelujemo: – tako da se jih neposredno in hoté udeležimo; – tako da jih ukažemo, svetujemo, hvalimo ali zagovarjamo; – tako da jih ne odkrijemo ali jih ne preprečimo, kadar smo to dolžni storiti; – tako da ščitimo tiste, ki delajo zlo.Tako napravi greh ljudi za sokrivce drug drugega, stori, da vladajo med njimi poželenje, nasilje in krivičnost. Grehi izzivajo takšne socialne razmere in ustanove, ki nasprotujejo božji dobroti. ‘Grešne strukture’ so izraz in učinek osebnih grehov. Takšne strukture zavajajo svoje žrtve, da delajo zlo tudi one same. V analognem pomenu sestavljajo ‘družbeni (socialni) greh’« (KKC 1868-1869). Bistvo navedka KKC je v tem, da se greh najprej začne pri nas samih in se nato širi na družbene strukture.
A pojdimo k slovenskim primerom korupcije. Ko so lani na ljubljanskem okrajnem sodišču obsodili tri obtožence v zadevi Patria, so iz evropskih držav ter iz Bruslja v glavnem prihajale pohvale, da je Slovenija storila pomemben korak v boju proti korupciji, kar je bila neke vrste tudi kompliment slovenskemu pravosodnemu sistemu, češ da je na pravi poti. Tem odzivom iz Evrope so v glavnem priterjevali slovenski mediji ter seveda postkomunistični del slovenske politike, medtem ko je večji del pravne stroke izražal precejšen dvom v upravičenost obsodbe. Če pustimo ob strani nekatere »desne« doktorje prava, velja izpostaviti predvsem kritični mnenji odvetnika Aleksandra Čeferina ter nekdanjega ustavnega sodnika Matevža Krivica, saj nobeden od njiju ne sodi v desno-sredinski nazorski krog. Že po logiki zdrave pameti (common sense) je bilo jasno, da je »nekaj gnilega« v slovenski državi in njenem pravosodnem sistemu. Če namreč drži domneva, da je šlo pri sestavljanju sodbe v zadevi Patria za vpliv »stricev«, potem lahko govorimo o koruptivnosti znotraj pravosodnega sistema. Podobno velja tudi za dosedanjo sestavo KPK – spomnimo se znamenitega poročila, ki je »potunkalo« tako Janeza Janšo kot Zorana Jankovića, a hkrati vsaj za nekaj časa povzdignilo Gregorja Viranta, čeprav je (bil) tudi on voditelj ene od parlamentarnih strank. Neodvisni organ, ki naj bi preprečeval korupcijo, je tako stopil v vlogo političnega arbitra, kasnejše dogajanje je to samo še potrdilo. Dejansko se je vsa zadeva zelo dobro »ujela« z zadevo Patria, kar je samo še povečalo sume o tem, da se za fasado neodvisnosti in nepristranskosti skriva točno določen politični interes »globoke države« – o tem, koga je potrebno izločiti iz slovenske politike. Ali ni takšno zakulisno delovanje dejansko že samo po sebi koruptivnost sui generis?
No, tu gre seveda že za širše pojmovanje korupcije. A poglejmo nekatere najbolj razvpite primere v zadnjem času.
1. Imenovanje dosedanjega namestnika predsednika KPK Roka Praprotnika na visoko funkcijo v Novi Ljubljanski banki (NLB), torej največji slovenski banki, v kateri ima država močno vlogo. Ista banka pa je po osamosvojitvi Slovenije odigrala tudi precej umazano vlogo pri tajkunskih kreditih in s tem pridelala tudi bančno luknjo. Njene izgube smo doslej že nekajkrat pokrivali davkoplačevalci. Znano pa je tudi, da je KPK v prejšnji sestavi tudi preiskovala NLB, sedaj pa bo v isti instituciji na enem od vodstvenih položajev zaposlen nekdanji borec proti korupciji, ki je pred prihodom na KPK deloval kot novinar Dnevnika (vendar ne na področju gospodarstva in financ!). Če upoštevamo še dejstvo, da NLB v zadnjem času izvaja varčevalne ukrepe z zapirnajem poslovalnic ter ukinjanjem bankomatov, se postavlja vprašanje, ali gre tu res za povsem naključen preskok protikorupcijskega borca v banko, ki je po dikciji dr. Urbana Vehovarja »srce zveri« in še vedno predstavlja nekakšen simbol nedokončane tranzicije. Gre torej pri omenjeni zaposlitvi za koruptivno dejanje? Takšen sum obstaja.
2. Imenovanje novega predsednika KPK Borisa Štefaneca ter dogajanje v zvezi s tem je pokazalo predvsem na pomanjkanje zdravega državniškega čuta tako pri predsedniku republike kot tudi pri izbirni komisiji. Izkazalo se je namreč, da je novi predsednik KPK primer »drugoligaškega« odvetnika, ki je manjko pri svojem poklicnem delovanju »dopolnjeval« predvsem s strankarskim angažirnajem, najprej pri ZKS in nato pri Pozitivni Sloveniji (kjer očitno le ni bil tako anonimen član, kot so ga v PS hoteli prikazati). Zanimivo je, da je ta bizaren zaplet z izbiro predsednika KPK tranzicijska levica na nek način izkoristila za to, da je obračunala z »neubogljivim« predsednikom republike Borutom Pahorjem. Vendar je tu glavno vprašanje, ali je šlo pri delu izbirne komisije, ki jo je vodila Melita Župevc, za morebitno znotrajstrankarsko usklajevanje, saj je tudi Župevčeva članica PS.
3. Odstop ministrice za zdravje Alenke Trop Skaza po manj kot mesecu dni delovanja je odprlo vprašanje ne samo operativne sposobnosti vlade pri kadrovski popolnitvi vladne ekipe, pač pa tudi resničnih razlogov za njen odstop. Znano je, da je javno zdravstvo v veliki krizi in hkrati tudi eno najbolj občutljivih področij pri vplivu raznih lobistov, med katerimi so tudi nekdanji agenti in celo funkcionarji Udbe. Ob odstopu ministrice so mediji kot najbolj verjeten odstop navajali preprečitev koruptivnega poloćaja, saj je mož ministrice v igri za posel v zvezi z enim od projektov javnega zdravstvenega sistema. Verjetno to tudi drži, vendar pa se je ministrica tega tveganja verjetno zavedala že tedaj, ko je sprejela ministrsko funkcijo. Po nekaterih podatkih pa naj bi se ministrica uprla temu, da bi vršilcu dolžnosti ljubljanskega kliničnega centra Simonu Vrhuncu omogočila »redno« opravljanje funkcije. Medklic: gre za istega direktorja, ki se je skoraj istočasno vpletel v bizaren škandal v zvezi s preprečitvijo molitve za nerojene otroke v kapeli kliničnega centra. Postavlja pa se vprašanje, kdo bo zdaj prevzel odgovornost za poglablanje krize slovenskega zdravstvenega sistema.
4. Nedavno je bil na zaporno kazen sedmih mesecev dokončno obsojen nekdanji mariborski župan Franc Kangler, ki zaradi višine kazni ne bo mogel biti več državni svetnik. Kazen namreč le minimalno presega zakonsko mejo zaporne kazni za »biti ali ne biti«. Četudi je šlo v Kanglerjevem primeru za primer korupcije, se zdi njegov primer povsem »tretjerazredni«, ko naletimo na primerjavo z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem, saj se zdi, da slednjemu nobena kazenska ovadba ne pride do živega. Tu se znova postavlja vprašanje, kako in koliko je slovenski pravosodni sistem sploh učinkovit in koliko smo pred zakonom enaki. Podobno namreč velja tudi v zadevi Patria, saj za slovensko pravosodje ter organe za preprečevanje korupcije nikoli niso sporni posli z oklepniki 6×6, ko je šlo za strankarsko pogojen posel brez javnega razpisa.
6. S korupcijo se lahko soočamo celo znotraj medijev. Če namreč drži, da se urednica informativnega programa na nacionalni televiziji redno sestaja z vodjem kabineta predsednice vlade, se lahko vprašamo, kako se tovrstno sestankovanje odraža na kakovosti programov, ki jih financiramo vsi davkoplačevalci, v zameno pa dobimo propagandne »severnokorejske« zmazke. Prav tako se postavlja vprašanje, kaj imamo gledalci nacionalne televizije od tega, da so – ne glede na varčevalne ukrepe – na zavodu RTV Slovenija zaposlili nekatere nekdanje poptevejevske kadre, ki so se morda še najbolj odlikovali s svojim političnim aktivizmom. Tu seveda ne gre več le za vprašljivo etičnost ravnanja vodstva RTVS, pač pa tudi vseh tistih, ki so še pred nekaj leti ob referendumski zmagi »Grimsovega« zakona o RTVS prižigali žalne sveče zaradi konca javnega RTV servisa, sedaj pa očitno ploskajo ravnanju tistih, ki vodijo RTV in so očitno »politično primerni«. In ti naj bi sedaj javno določali, kdo je v slovenski politiko koruptiven?!
Glavni problem Slovenije je torej v tem, da živimo v nekakšni stalni napetosti med realno in navidezno korupcijo, torej v sobivanju paralelnih svetov. Navidezno resničnost korupcije nam »rišejo« tisti, ki imajo sami velike težave z lastno koruptivnostjo, in nam določajo tarče, ki jih je treba zadeti z obtožbo korupcije, da lahko prikrijejo realno obstoječe lastne grehe. Tu in tam žrtvujejo tudi kakšnega lastnega grešnika, vendar kot kolateralno žrtev – da bi se znebili najbolj neprijetnega balasta v svojih vrstah in hkrati lažje »sesuli« nasprotnika. Lahko bi torej rekli, da se celo tisti, ki naj bi se poklicno ukvarjali s preprečevanjem korupcije, z Belcebubom (tj. »gospodarjem muh«, poglavarjem hudih duhov) izganjajo hude duhove. Že videno?!
