Letošnja proslava 27. aprila v Stožicah je bila nekaj posebnega. Sam jo vidim v luči sedanjih dogodkov celo kot zgodovinsko. Vzrok ni v petju, v glasbenem kot vsebinskem smislu, ampak v udeležencih, njihovem obnašanju in zlasti predpisani dekoraciji. Predpisana je bila rdeča barva. Gre za krajo praznika? Te so v zgodovini številne in dogodek v Stožicah ne bi bil v tem primeru nič posebnega. Posebnost je v tem, da so dali 27. aprilu na videz novo, v resnici pa realno vsebino.
Nekdanji dan OF je bil desetletja kronski dokaz, da partizanskega boja niso vodili komunisti, ampak »napredne in domoljubne« sile pod vodstvom OF. Nekateri so bili v njej pripravljeni videti celo nekakšno demokratično, ljudskofrontno koalicijo. Zadnje nikoli ni bila. V njej je bila samo ena stranka, drugo pa so bile nekakšne neformalne skupine sicer uveljavljenih strank in gibanj.
OF ni primer večstrankarstva, ampak vrhunski primer manipulacije, ki je izrabila realen občutek ogroženosti naroda in upravičeno nezadovoljstvo posameznikov z vodstvi lastnih strank, ki ob kapitulaciji Jugoslavije niso vedele ne kod ne kam, predvsem pa jim je manjkal dober in temeljit vpogled v mednarodne razmere. Samo tako si lahko razložim, zakaj so bile pleterskemu priorju nekatere stvari jasne, ljubljanskemu najvišjemu pastirju pa ne. Partija, ki je obvladovala in vodila OF, Kidriču vodilni nekomunisti v njej niso segli niti do vrha podplatov, je izrabila tudi njihovo nergaško osebno naravo in neizživete politične ambicije kot tudi naivnost ter brez hujših posledic posredno ali neposredno likvidirala tiste, ki so njeno naravo ali dejavnost prezrli ali pa bi jo v bližnji prihodnosti, na čelu z dr. Alešem Stanovnikom. Prav zato, ker je nikoli niso jemali resno, so se ji s pomočjo Iva Lole Ribarja tudi čez noč odpovedali. Podpisniki dolomitske izjave so prepozno ugotovili, da se ribe vodi ne morejo odpovedati.
Proslava ali sporočilo državljanom?
OF, SNOO, SNOS in podobni organi so po dolomitski izjavi farsa. To je eno temeljnih zgodovinskih sporočil organizatorjev letošnje proslave 27. aprila v Stožicah. Njena zgodovinskost je samo za naivne in tiste, ki zgodovine doslej niso razumeli. Verjetno je tudi spoznanje, da komunisti, aktualno ime njihove stranke ni pomembno, ne potrebujejo več frontovskih oblik ali bolje kamuflaž, s katerimi so kasneje itak same težave, ampak postajajo samozavestna stranka, ki bo po strankarskih načelih v skladu s svojimi načeli in političnimi cilji delovala v Sloveniji. Zadnja trditev v nobenem primeru ne sme biti razumljena, da so postali normalna demokratična stranka, ker zaradi zvestobe boljševizmu kot prvi obliki totalitarizma to ne morejo biti.
O tem, kdo je pri nas dejansko na oblasti, je že pred desetletji povedal Stane Dolanc v Splitu. Od takrat se je navidezno veliko spremenilo, ne pa v bistvu. Ob tem, kako se imenujejo stranke vladne koalicije, ne sme biti nobenih zadreg. Partija je že pred nastankom OF, zlasti pa v njej in še kasneje, znala postaviti svoje ljudi na prava mesta v vrste dejanskih ali potencialnih nasprotnikov in jih ne le tiho usmerjati, ampak po potrebi tudi aktivirati. To so občutile vse stranke Demosovega izvora. Najbolj je bila zaradi slavne, skoraj nepremagljive predhodnice na udaru SLS, z njo jo veže sedaj samo ime, pa tudi drugi dve se jih še nista povsem otresli.
Sedanja koalicija, ki enoglasno koraka po taktu iz Murgel, je proslavo v Stožicah izrabila za odkrito idejno manifestacijo in proslavo zmage po zrušenju Janeza Janše. Javno so si morali dati duška ter Sloveniji in svetu pokazati, kdo je dejansko v Sloveniji na oblasti. Ne bo me presenetilo, če se bo nekoč pokazalo, da so takrat praznovali tudi gotovost sodne obsodbe Janeza Janše. Drugače si evforije ne znam razložiti. Če bi za trenutek pomislili na gospodarske razmere, v katerih je Slovenija, takega početja ne bi zmogli. Normalni ljudje namreč ne veseljačijo tako brezobzirno, ko imajo doma težkega bolnika. Ker pa sta antijanšizem in neskončna sla po oblasti najtrdnejše vezivo pozicije, so vse ovire padle: zmaga je naša, oblast je in bo naša. To pretehta vse, tudi sedenje v lastnem blatu.
Sporočilo Stožic
Številni mladi pa tudi drugi državljani ne želijo videti, da so najslabše in z najmanj pravicami živeli in delali delavci v državah ljudske demokracije. Ironija zgodovine je ta, da se je vse to dogajalo v imenu njihove delavske vlade. Da niso bili tako neumni, kot so mislili njihovi delavski voditelji, tovariši, ki so se pred njimi zapirali v varno obzidane vile s stalnimi stražniki in varnostnimi sistemi, se vozili v blindiranih avtomobilih z zatemnjenimi stekli, so dokazali, ko ob padcu komunizma niti en delavec ni dvignil roke v njihovo obrambo. Očitno tovarišev to ni povsem presenetilo, saj so že davno pred tem vse upe postavili na organe javne in tajne represije, katere najsposobnejši pripadniki pa so »znake časa« že davno poprej dojeli in se pripravili za prelevitev v menedžerje. Slovenija, najbolj boljševistična republika nekdanje Jugoslavije, je v tem pogledu po trditvah Rusov celo presegla svoje boljševiške vzornike in učitelje.
Za številne nekdanje politike je nesprejemljiva trditev, da so Slovenci na znamenitem referendumu za osamosvojitev glasovali tudi za odpravo prejšnjega političnega sistema. To na glasovalnem listku res ni bilo zapisano, ker se je večstrankarstvo dejansko zgodilo že prej in so vedeli, da ne eno ne drugo v komunizmu, pa naj bo to tudi tisti z »najbolj človeškim obrazom«, ni mogoče. Medsebojno se izključuje. Zato je bil referendum tudi javno izjavljanje proti komunizmu, pa če je to komu všeč ali ne.
Sedanja vladna koalicija nedvomno želi predstavljati kontinuiteto nekdanji komunistični oblasti. To je v Stožicah pa tudi na nedavni osamosvojitveni proslavi nedvomno povedala. Z vso ihto in povsem nekritično brani rdečo zvezdo, ki je simbol komunizma. Ni pripravljena upoštevati, da velik del državljanov vidi v njej simbol več kot pol tisoč nekdaj prikritih slovenskih grobišč, povezanih z vojnimi in povojnimi poboji. Mnogi pobiti so v svojem zadnjem videnju videli obraz in kapo z rdečo zvezdo, v imenu katere in za katere oblast so se poboji tudi izvrševali. Proti fašizmu in nacizmu se je večina sveta borila v imenu demokracije, ne pa komunizma in ciljev njegove svetovne revolucije oziroma širjenja meja prve države socializma.
Imamo oblast, Janša je premagan, je prvo sporočilo razbrzdane proslave v Stožicah. Evforično norenje ob omenjanju in prikazovanju komunističnih simbolov je več kot zgovorno sporočilo, da ni šlo za klasično proslavljanje zmage nad političnimi nasprotniki, brez katerih demokracije ni, ampak v prvi vrsti za zmagoslavje nad Onim, ki jim je z osamosvojitvijo vzel oblast. To je nedvomno nekajkrat pretehtalo strah pred težavami, v katerih so državne finance. Če je kdo v državi poznal njihovo realno stanje, je bila to sedanja predsednica vlade. Če to ne bi bilo res, ni odgovorno opravljala svoje nadvse odgovorne službe.
Veselje nad oblastjo − obljubljali so med drugim, kako bodo zagnali gospodarstvo, povečali število delovnih mest, da se bomo v najkrajšem času po drugem tiru vozili v Koper − zaradi nemožnosti izpolnjevanja obljub ni tragikomično, ampak groteskno. K sreči se mnogi ljudje tega niti ne zavedajo, saj jih »neodvisni« mediji dnevno pitajo z zgodbami, zlasti iz tujine (kot nekdaj!), iz katerih je mogoče sklepati, naj bomo tiho in zadovoljni, saj je drugje še slabše.
Več: Demokracija
