S. Gerjolj, Radio Ognjišče: Vera je privatna zadeva ali – živeti, kakor da Boga ni

Pred tedni sem sodeloval v komisiji pri zagovoru neke zelo dobre doktorske disertacije, ki je v empiričnem delu vsebovala tudi vprašanje o “verskem prepričanju”. Ob tem sem postavil dilemo, kako bi zvenelo, če bi ljudi spraševal, kaj so po “športnem prepričanju”. Težko je reči: Po “prepričanju” nogometaš ali rokometaš ali smučar ipd. Po “prepričanju” so športniki tisti, ki iz naslonjačev s pivom v roki namesto Katanca sestavljajo nogometno reprezentanco ter kritizirajo rokometaše, ki z modricami in neredko ranami puščajo “srce na igrišču”; kakor tudi oni, ki pred televizijskimi ali računalniškimi zasloni modrujejo, kako je Tina Maze “izgubila” priložnost, da na svetovnem prvenstvu osvoji pet medalj. Športniki po “prepričanju” so torej športniki dvomljive kakovosti. Enako velja za vernike po “prepričanju”.

Jezusovo vabilo apostolu Tomažu, naj “dene prst v njegove rane in naj ne bo neveren, ampak veren”, velja vsem apostolom in vsem ljudem dobre volje. Dotik Jezusovih ran človeka spremeni iz “vernika po prepričanju” v “vernika”, ki svojo vero živi – tako zasebno kot javno. Vera, ki je zgolj “prepričanje”, je brez del in je mrtva. Še več, taka vera neredko vodi v selekcioniranje in izključevanje, v izločanje ter celo nasilno in ubijalsko eliminacijo.

Marsikdo bo takoj pristavil, da tudi Sveto pismo govori o nasilju. Zlasti Stara zaveza je prežeta z nasiljem.

Delno vprašanje nasilja v Stari zavezi osvetli dejstvo, da se Bog vedno postavi na stran šibkejšega. A nasilje, ki ga z Božjo podporo izvrši, čeravno šibkejši in zatiran človek ali narod, še vedno ostaja vprašljivo sredstvo za dosego še tako plemenitih ciljev.

V tem kontekstu nas v prvem trenutku še bolj vznemiri opis starozavezne podobe Boga, ki je celo sam nasilen. A nasilje v teh primerih preneha biti vabilo za “ubijanje”, marveč se spremeni v sliko upanja in vere. V skrajnih stiskah, ki jih opisujejo npr. nekateri psalmi, človek nima moči niti za izvajanje nasilja. Tako Boga ne prosi za podporo, marveč zahrepeni, naj on sam izvrši nasilje ter tako reši človeka, narod ali skupnost. V teh elementarnih hrepenenjih ga Bog usliši in se spremeni v pravega nasilneža.

Prav ta šokantna poteza Boga pa je za človeka odrešilna. Bog mu namreč po tej poti sporoča, naj v primerih, ko ga v stiski navda želja po maščevanju in nasilju, to prepusti njemu, bo že on uredil zadeve. V tem namreč, da lahko človek v stiski delegira Boga za izvajalca nasilja, se človek tej potrebi lahko odpove. Ta “hermenevtika delegiranja” človeka razbremeni, saj postane nasilje “Božja zadeva” in naj tega človek ne izvaja. Vsako nasilje v tem primeru postane “greh blasfemije”, ko se človek postavi v vlogo Boga. Zelo lep primer osebnostne rasti, ki presega željo po maščevalnem nasilju, je 18. psalm, ki opisuje, kako v prvem delu človek še izvaja nasilje, v drugem delu pa to dejavnost prepusti Bogu, sam pa se paradoksalno spremeni v nenavadno vdanega in miroljubnega vernika. V trenutku, ko Bog prevzame vlogo nasilnega uničevalca, vernika sprosti in ga osvobodi destruktivnih teženj, ohrani pa ga v hrepenenju po pravičnosti, miru in po spremembah v življenju.

Paradoks izvajanja nasilja je torej v tem, da je nasilje posledica izrinjanja Boga iz življenja ne upoštevanja njegove navzočnosti in delovanja. Morda zveni nekoliko naivno in nedvomno je samoobramba – tako na individualni kot na kolektivni ravni – opravičljiva. A živa vera v Boga, da človeka rešuje iz še tako velikih stisk – neredko po poteh, ki jih v prvem trenutku ne dojamemo – lahko prepreči marsikatero nasilje.

Ko pod tem zornim kotom reflektiramo znano nedavno nasilje v Parizu, ugotavljamo, da je očitno šlo za “vernike po prepričanju”, ki so – kljub morebitnemu fanatičnemu prepričanju – menili, da morajo stvari vzeti v svoje roke. A tudi odgovor je (bil) prežet z maščevalnim nasiljem. Tudi “karikaturisti” so vzeli stvari v svoje roke ter natisnili še več izvodov znanega časopisa.

Več lahko preberete na strani Radia Ognjišče.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.