Prav ta teden sem po naključju prebiral slovito knjigo ustanovitelja Panevropskega gibanja, von Coudenhove-Kalergi. V njem ta veliki evropski mislec svari Evropo pred Rusijo, zlasti pred sovjetsko Rusijo, ki se je z odločitvijo za komunizem odtegnila Evropi in iz evropske države z azijskimi kolonijami (von Coudenhove-Kalergi je pisal v dvajsetih letih prejšnjega stoletja) postala evrazijski imperij. Takole pravi: “Vsak ruski poskus vsiljevanja ustavnih sprememb evropskim državam, bodisi danes v sovjetskem ali jutri v absolutističnem smislu, bi moral naleteti na enako enodušno obrambo celotne Evrope.”
Kako resnične se zdijo te navedbe ob ruskem rožljanju z orožjem na Krimu. In kako poznani so nam, nekdanjim Jugoslovanom, ruski izgovori o domnevni ogroženosti ruskega prebivalstva Ukrajine, pozivi na pomoč s strani odstavljenih predsednikov in vodij regionalnih samouprav. Vse to smo v primerih srbskih skupnosti na Hrvaškem, v BiH in na Kosovu že slišali.
Seveda je res, da so sem in tja Srbi bili pod pritiskom, Tuđmanova politika tudi ni pomagala; Češka in Sudeti pred 2. svetovno vojno so bili namišljen, do neke mere pa tudi realen problem. Podobno je Krim in celoten ukrajinski vzhod dejanski problem. Krim je postal del ukrajinske sovjetske republike leta 1954, prej je bil v ruski sovjetski republiki, in “prava” Ukrajina je tista na Zahodu. Zahod in vzhod države sta tako močno razdeljena jezikovno, politično, pa tudi ekonomsko, da se postavlja resno vprašanje, kaj lahko državo pravzaprav drži skupaj. S tem pa se znova potrjuje, kako dramatične so posledice ustvarjanja umetnih političnih tvorb.
Ali to pomeni, da bi se Ukrajina morala sama posloviti od Krima ali se celo razdeliti na dve državi? Takšne špekulacije mednarodna skupnost zaradi sakrosantnega načela ozemeljske celovitosti držav in nespreminjanja mej zavrača. Zagotovo je potrebno najprej zavreči ruski pristop nasilnega spreminjanja mej. Toda vsaka država se mora v nekem trenutku soočiti z realnostjo in najti miren, za vse prebivalce sprejemljiv način ustvarjanja nacionalne kohezije. (Ob tem se človek vpraša, kako je mogoče, da ukrajinski Rusi vidijo več perspektive v Rusiji kot v EU?) Ali pa pristati na delitev in upati, da se ta zgodi brez prelivanja krvi. Tudi v primeru jugoslovanske krize je EU pozivala k ohranitvi ozemeljske celovitosti države, a ni imela pripravljene rešitve, ko se je to izkazalo za nemogoče.
Pravzaprav je občudovanja vredno, da ima EU še takšno privlačno moč, da je nesojeni sporazum med EU in Ukrajino bil povod za vnovično žametno revolucijo. Evropski uniji se morda celo dobro zdi, da ukrajinske evropske aspiracije izzivajo tolikšno rusko nasprotovanje. Žal pa to tudi kaže dvoje: da ima EU zelo malo realnih mehanizmov, da Ukrajino zaščiti, ter da se Putinova Rusija očitno vse bolj odmika od Evrope.
Kaj pa slovenski odmevi? Težko je prezreti, da vladajoča slovenska politika razmišlja po vzorcu Proti-imperialistične fronte leta 1941 in – četudi se sicer ne more strinjati z rusko agresijo – njeni mediji med vrsticami govorijo o spopadu velikih sil za Ukrajino, pa čeprav je edina tuja vojaška prisotnost tam ruska. Hkrati se minister Erjavec ponuja za arbitra ne med Ukrajino in Rusijo, kar bi še bilo mogoče razumeti, ampak med EU (katere del je Slovenija!) in Rusijo. Pomisleki glede članstva v Natu, strah pred EU finančno pomočjo, neuravnoteženost zunanje politike v smeri Zahodnega Balkana ipd. se v tem kontekstu ne zdijo več posamični spodrsljaji in zgolj pomanjkanje zgodovinskega spomina in razumevanje geopolitike, ampak začetek zavestnega drsenja v evroskepticizem.
Prav je, da Slovenija izkoristi dejstvo, da nima negativne zgodovinske izkušnje z Rusijo, vendar mora pri tem videti širši kontekst. Tankočutnost slovenske politike za človekove pravice in levi pacifizem sta glasna, ko gre za ZDA, a očitno oslepita, kadar gre za (Putinovo) Rusijo. So morda v ozadju takšnih stališč tudi ambicije dr. Türka za mesto generalnega sekretarja OZN? Postavljanja na zadnje noge pred slovansko velesilo od Slovenije ne pričakuje nihče, prav tako pa niso realne njene ambicije posrednika med EU in Rusijo.
Previdnost je na mestu tudi v desnem taboru. V zadnjih dneh smo spet videvali skupinske fotografije Timošenkove in Janše, SDS znova obuja paralele med njeno zaporno kaznijo in sodnim postopkom zoper Janšo. Ni zanemarljivo dejstvo, da je novi ukrajinski parlament sicer osvobodil Timošenkovo, a jo nova oblast drži v ozadju. Timošenkova verjetno ne bi pristala v zaporu, če ne bi bilo Janukovićeve zarote ter je zagotovo pro-zahodno usmerjena, vendar je vprašljivo, ali je zares prava vzornica. Zato pretirana poenostavljanja niso koristna ne Janši ne Sloveniji. Zadnje kar si lahko želimo je, da bi nas kdo primerjal z Ukrajino. Ali pa tudi ne: pri nas demonstranti zahtevajo uvedbo demokratičnega socializma, v Ukrajini naslonitev na EU.
Foto: Flickr
