Romska skupnost 8. aprila obhaja spomin na prvi svetovni kongres, ki so ga Romi organizirali leta 1971 v Londonu, torej pred točno petdesetimi leti. Kongresa se je udeležilo 23 predstavnikov in opazovalcev iz trinajstih držav. Na kongresu so izbrali svojo zastavo in se dogovorili, da se imenujejo Romi, eden od delegatov, glasbenik Žarko Jovanović, pa je sestavil besedilo pesmi Gelem, gelem, ki so jo nato izbrali za svojo himno.
Predlagano je bilo tudi, da bi 8. april postal praznik Romov, kar pa je bilo dogovorjeno šele leta 1990 na četrtem svetovnem kongresu na Poljskem.
V Sloveniji živi od sedem do dvanajst tisoč Romov. Gre za oceno, saj se marsikdo ne želi opredeliti; uradno število je namreč veliko manjše.
Spomin na londonski kongres je priložnost tako za pogled nazaj kot tudi za načrtovanje in vizije
Dan Romov je tudi dan, ko bodo naši romski predstavniki in aktivisti ter oblast imeli polna usta samohvale, kaj vse so naredili za dobrobit našega stereotipno zaznamovanega naroda. Delila se bodo priznanja, pohvale in tolkli se bodo po prsih, kako se v prvih vrstah borijo za naš boljši jutri.
Vsi večji in manjši mediji, željni senzacij se bo trudili najti in objaviti prispevke z borci za enakopravnost in sprejetost Romov, ki bodo poleg hvale, kaj vse so naredili, tudi zažugali s prstom, da nismo naredili dovolj, da bi bili Romi bolj sprejeti in razumljeni. Predstavili bodo načrte, vizije, posneli nekaj razpadajočih hiš, umazanih otrok, ki se igrajo na kupih smeti. Pogovorili se bodo z nekom, ki, hm, zelo dobro govori slovensko, da se nam bo lahko še bolj smejala in se iz nas norčevala vesoljna Slovenija. Zahtevali bodo elektriko, vodo, internet … v vsako romsko vas, dom! Ja, to bo danes odmevalo! V eter bodo spustili še romsko himno in to bo to – do naslednjega 8. aprila.
Izobraževanje lahko odpre marsikatera vrata, Romi pri tem nismo izvzeti
Mimogrede pa bodo mogoče omenili tudi najvažnejše. Da sta ključ do uspeha izobraževanje in sprejemanje! Zavedati se moramo vsi, tako Romi kot Neromi, da nam izobraževanje lahko odpre marsikatera vrata. Ozaveščati je treba starše o tem, kako pomembna je izobrazba.
Zavedati se morajo, da so za otroka bolj pomembne knjiga in šolske potrebščine kot pa najnovejši telefon ali rolka. Zavedati se, da so socialni transferji le trenutna pomoč, Romi sami pa naj stremijo k temu, da te pomoči ne bi izrabljali, ampak uporabili za to, da sami poskrbijo zase in za prihodnost svojih otrok.
Delajmo skupaj z Romi za Rome. Ne delajmo namesto njih, ampak jih vključimo v delo. Ne postavljajmo jim hiš, ampak jih skupaj z njim gradimo. Bolj jih bodo cenil, ker bo videli koliko truda je treba vanjo vložiti.
Skupaj se poučimo tudi o dolžnostih in ne samo o pravicah.
Romi se lahko pohvalimo z marsikom, a v vsakdanjem življenju vidimo premalo dobrih zgledov
Romi se lahko z dosti stvarmi pohvalimo, saj imamo navsezadnje uspešne posameznike na področju izobraževanja, v medijih, zdravstvu, vzgoji, glasbi, na katere se ob takih dnevih rado pozablja, bi pa bili odličen vzor za šolajočo se mladino.
Romi imamo bogato kulturo, zelo zanimiv jezik, način razmišljanja. Z večjim razumevanjem in sprejemanjem drug drugega bi bilo naše življenje lažje in srečnejše. Tako pa nam ostaja še vedno upanje, da bomo nekoč v prihodnosti živeli v večjem sožitju z večinskim narodom.