Osebno moram priznati, da se mi pretirano ukvarjanje z zgodovino, če tega ne počnejo ravno poklicni zgodovinarji, ne zdi najpomembnejše početje. Zgodovino je sicer treba poznati in vedeti, od kod si. Tudi zato, da veš, kam greš. Kljub temu pa je papagajsko ponavljanje trditve, da je ta koalicija le koalicija za izhod iz krize, navaden piarovski blef. Ta koalicija sicer res mora poskrbeti za izhod iz brezna, to je njena ključna naloga. Poleg tega leva vlada za kaj takega ne bi bila niti usposobljena niti motivirana. Že videno. Ampak to nikakor ne pomeni, da ob ukvarjanju s krizo, katastrofalnim stanjem v bankah in še s čem ni možno ali smiselno na kaki proslavi povedati tudi kake resnice. Saj ne, da se temu ne bi bilo možno tudi izogniti, ampak gospodarskemu razvoju te države pa to kljub temu ne bo škodilo.
Sam sem se udeležil razvpite državne proslave, na kateri je igralec Jernej Kuntner ponudil nekaj zrnc resnice. In ni segel tako daleč v preteklost. Ni se ukvarjal z dogodki, ki so se zgodili v času, ko se večina prebivalcev te dežele še ni rodila. Sem pa lahko ob njegovih besedah podoživel tiste dni konec junija 1991, ko sem imel šestnajst let. In sem tako kot večina teh, ki to bere, doživel tesnobo ob poslušanju občasnih preletov reaktivnih letal in zavijanja siren. Pa zaprtih trgovin, blokad teritorialcev po mestih in vaseh. Pa novic s posnetki tankov in poročil o bojih in o umrlih. Leta 1991.
Ob besnih odzivih na to proslavo in še ob številnih podobnih priložnostih, recimo ob vsakoletnih partizanskih romanjih in njihovi arhaični ikonografiji, se človek vpraša, kako je možno, da ljudje pozabijo tako pomembne dogodke, ki so jih celo sami doživeli ali pa so jim o njih pripovedovali njihovi bližnji? Kultura se pač spreminja zelo počasi. Povojni obračun z drugače mislečimi in desetletja indoktrinacije so temu narodu pač vtisnila trajen pečat in s tem živimo.
Več: Siol.
