Rimski škof in bela zastava

Eno osnovnih načel civilizacije, kaj šele resnične vere, bi se lahko glasilo: Kadar ima kdo v čem prav, ima prav tudi, če zanj menimo, da je sicer na napačni strani! Tako bo civiliziran kristjan svojemu nazorskemu in včasih tudi oblastnemu nasprotniku, bodisi komunistu ali nacionalsocialistu, če ima v kaki zadevi prav, to tudi rad priznal. In civiliziran ateist – oba primera skrajne levice, komunist ali nacionalsocialist, to zaradi zanikanja osnovnih načel civilizacije sicer ne moreta biti, a sta še vedno človeka, ustvarjena po Božji podobi in tako vredna spoštovanja in dobrega ravnanja – bo vernemu človeku te ali one religije ali celo Kristusovemu verniku, kar je veliko težje, njegov prav, kadar ga ima in ga je kot takega mogoče spoznati, prav enako sproščeno priznal, ne da bi zato moral umakniti mejo svoje nazorske ali verske razlike do tega, ki mu v določeni zadevi priznava njegov prav. Kdor vsaj malo spremlja dogajanje v evropskih parlamentih, pa bo kmalu mogel ugotoviti, da je prav to načelo eno najbolj grobih in pogosto kršenih načel pri ljudeh, ki so dvignjeni v najvišje nadstropje državne zgradbe, kjer bi morali biti zgled in živa norma tega preprostega načela, pa so skoraj brez izjeme njegovo nasprotje in tako v veliki meri sokrivi za drastični upad zaupanja v zastopniško demokracijo in pravno naravo države, kar je skoraj vedno uvod v novo tiranijo, če smo vsaj šolsko preleteli Aristotelovo Politiko.

Čemu tako dolg uvod v nekaj na videz čisto drugega? Rimski škof – to je eden njegovih naslovov, da ne bi zganjali bogoskrunstva v smislu dovolj jasnega Jezusovega opozorila (Mt 23,9) – je ukrajinskim oblastnikom predlagal nekaj v ušesih Zelenskega nezaslišanega, ko je izjavil: »Imejte pogum za belo zastavo!« In kaj pravi glede takih reči Jezus? Preberimo:

»Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga dokonča? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.‹ Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? Če se ne more, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir. Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec« (Lk 14,28-33).

Kaj to pomeni, preneseno na vprašanje, ki danes zaposluje politiko vsega sveta in tako tudi državo, ki sicer nima ozemlja – »Sveti sedež«, ima pa bogatejšo diplomatsko službo in višji rang te službe kakor večina držav z dokaj obširnim ozemljem? Jezus najprej opozori, da je pri vseh človeških načrtih treba najprej narediti preračun stroškov in tako presoditi, ali je investicija bodisi v zidanje kakor v ekonomiji ali pa podiranje kakor v vojni utemeljena. Če bi se voditelji narodov in voditelji večjih podjetij tega načela držali, bi morali besede za leksikološko rabo, kakor so »inflacija«, »kriza«, »prezadolženost« ipd., šele posebej izumiti. Nato pa Jezus dilemo zaostri na temo vojaškega spopada in tudi tu, ko vsi protagonisti in propagandisti vojskovanja vpijejo svoje geslo, ki njihove družine seveda izvzema: »za vsako ceno«, v ukrajinskem primeru: »do zadnjega Ukrajinca«, in predloži kot edino razumno in pravično dejanje dvig bele zastave kot simbola pripravljenosti za prekinitev spopada in za pogajanja o miru. Jezus ne reče, da ima kralj z dvajset tisoč vojaki bolj prav od napadenega kralja z deset tisoč vojaki, kakor vojni propagandisti danes znova, kakor so to delali že v pripravah na prvo in na drugo svetovno vojno, take presoje obtožujejo tiste, ki satanistične formule »za vsako ceno« ne sprejemajo, ker vedo, namreč iz svoje vere, iz Božje besede, da ima vsaka zemeljska in človeška stvar svojo omejeno ceno in more geslo »za vsako ceno« veljati samo za eno: za to, kar je neminljivo in Božje. Samo za to je treba žrtvovati vse zemeljsko in vse minljivo, če je treba, tudi lastno življenje. Vse druge reči, pa naj bodo še tako velikega pomena v primerjavi z drugimi, kakor: narod, jezik, državni red, pravni red, človekova svoboda ipd., pa imajo svojo morda res zelo visoko, a vedno le končno ceno. V zadnji konsekvenci gre za izbiro med dvema nasprotujočima si načeloma: ali sem pripravljen odkupovati minljive reči sveta »za vsako ceno«, torej tudi za ceno neminljivega in Božjega – ali pa hočem neminljivo in Božje, česar ne morem kupiti, ampak mi je lahko le podarjeno, ohraniti tudi za ceno reči, ki so v merilih sveta najdražje. Tu se kristjan in pogan razideta. Gorje pa tistemu, ki se kristjana dela, ki se pred vsakim prometnim znakom pokriža, če mu sledi novinarska kamera – v svojem nastopanju in ravnanju pa se vendar odloči drugače, kakor naroča Jezus.

Rimski škof se je v tem primeru odločil za skrajno nepopularno izbiro svojih besed in že to je lahko znamenje, da se v tej zadevi ne bo motil. Ne glede na to, kaj mislim o njegovem razumevanju Pisma, me poleg evangelija tudi misel iz Aristotelovega dela Nikomahova etika: Amicus Plato, sed magis amica veritas (Platon je moj prijatelj, resnica pa je moja večja prijateljica) sili k temu, da priznam, kako ima v svojem nasvetu prav, saj je ohranitev življenja tisočem in tisočem, morda kmalu tudi milijonom, čeprav še vedno v zemeljski sferi, vendar neprimerno vrednejša stvar, kakor pa ohranitev moralno in pravno vprašljive trenutne državne nomenklature in njenega proklamiranega »reda« in njenega »varovanja evropskih vrednot«, kot so koruptivnost, spolna obnorelost in perverznost, množično morjenje še nerojenih otrok, postavljanje profita nad vsem drugim itd., ki se morda zgolj skriva za geslom »državne suverenosti«. To nikakor ni »razumevanje Putina« v smislu popuščanja njegovim načrtom ali tudi le hipnim izbruhom norosti in zločinstva, pač pa le »preračun stroškov« med vrednimi in bolj ali tudi manj vrednimi rečmi tega sveta na ozadju tega, kar ima edino pravico zahtevati »vsako ceno«.