Ob nedavni predstavitvi knjige mag. Renata Podbersiča, Revolucionarno nasilje na Primorskem, ki je potekala tudi v Trstu in Gorici, se je »ocene« knjige z gloso v dveh nadaljevanjih v Primorskem dnevniku lotil uveljavljeni zgodovinar Jože Pirjevec. Glosa je namenjena obračunu s knjigo in zmanjševanju kredibilnosti avtorja ter tistih, ki smo na predstavitvah sodelovali. Preseneča najprej to, da se je uveljavljen zgodovinar tematike knjige lotil v časnikarski formi, ki je bolj prikladna takrat, ko avtor za svoje trditve nima dokazov ampak le močan motiv. Veliko boljša bi bila resna ocena knjige po strokovnih kriterijih in polemika o dejstvih. Seveda pa ob knjigi, ki sloni na dokumentarnih virih in pričevanjih to ni lahka naloga.
Gospod Pirjevec je zapisal, da ga moti moja trditev, da sodi zgodba o medvojni enotnosti Primorcev v mitologijo. Kaj g. Pirjevca pa še koga drugega moti, ni nikakršen argument. Pomembna so dejstva in v našem primeru to kar je bilo z moje strani povedano. Na predstavitvi Podbersičeve knjige sem tako izpostavil, da gre za zgodovinsko delo; »ki bo odločno zarezalo in razprlo kovinsko težko in prašno zaveso, ki desetletja, tudi po letu 1990, vzdržuje farso o drugačni, skoraj idilični primorski narodno osvobodilni zgodovini. Da se razumemo; knjiga ne zmanjšuje pomena osvobodilnega boja, elementi tega so bili prisotni tudi na Primorskem, prav tako ne prispevka številnih rojakov, ki so se partizanskemu boju pridružili iz čistih narodnih nagibov in se niso kompromitirali z zločini. Pač pa z dokumenti, pričevanji in dragoceno analizo dopolnjuje primorsko polpreteklo zgodovino, zlasti Goriško in Vipavsko, v najtežjih časih druge svetovne vojne in razgalja revolucionarno nasilje, ki ga je ljubljanska partijska vrhuška, na čelu s Kardeljem in Kidričem ter pribočniki, med katerimi je bil tudi še živeči Janez Stanovnik, izvajala na primorski zemlji.« Konec citata.
Dejstvo je, da je bil sovjetski model revolucije s komunističnim terorjem vred prenesen in vsiljen iz ljubljanskih partijskih krogov. Primorci, ki so bili ne glede na politično prepričanje, v temelju narodnjaki, za takšno divjanje, pobijanje lastnih ljudi niso bili. Oborožen odpor Tigra, ki ga je sedanji predsednik SD, Igor Lukšič označil za teroristično organizacijo, ni bil vprežen v nobeno totalitarno ideologijo ampak je imel narodnoobrambni značaj. Partija je zato iskala posameznike, po rodu Primorce, ki so že bili indoktrinirani z revolucionarno justico. In kaj so bile prioritete teh uvoženih kadrov? Umori uglednih narodnoobrambnih delavcev Antona Rejca, Iva Brica in drugih, ki so jih do tedaj preganjali fašisti. Pomembna jim je bila eliminacija Tigrovcev – tu sledi vprašanje je ali jih je več ugonobil fašizem ali komunizem? Podobno je bilo s primorskimi padalci, preživeli so le tisti, ki niso prišli v roke slovenski Ozni. V isti kontekst sodi obravnava primorske duhovščine, ki je bila kljub izjemni narodnoobrambni drži pred in med vojno, zlasti po 1945, deležna podobnega preganjanja kot njihovi kolegi na Kranjskem.
Gospod Pirjevec je nesrečno ali z namenom zavajanja pomešal tudi kontekst moje izjave o »primorskem moralnem in civilizacijskem primanjkljaju«. Poanta izrečenega izvira iz vprašanja, kako je mogoče, da se še v tem stoletju, 20 let po gospodarskem in političnem razsulu Titove Jugoslavije v krvavih vojnah, po vedenju kakšna je bila razsežnost povojnega ubijanja na slovenskih tleh, najdejo skupine, ki po primorskih gričih betonirajo Titove napise. Kot odgovor na to sem izpostavil, da je bila Primorska (v sedanjim mejah Slovenije) nekako edina ozemeljska celota v Evropi, poleg ogromne Sovjetske zveze, ki so jo skoraj 70 let obvladovali totalitarni režimi; od fašizma v začetku 20 let prejšnjega stoletja, prek kratke dobe nacizma med vojno, do komunizma, ki se je sesul leta 1990. Prav temu dolgemu obdobju življenja v totalitarnih režimih gre pripisati določen demokratičen ali civilizacijski deficit pri tistem delu primorskega življa, ki obnavlja Titove napise ali se s temi dejanji solidarizira. Podobna mentaliteta preveva organizirane skupine v današnji Rusiji, ki častijo Stalina.
Popolnoma nesprejemljiv in za prihodnost nevaren je moralni relativizem v stilu delitve diktatorjev kot so bili Tito, Musolini, Stalin ali Hitler, pa Pol Pot in podobne na negativne a tudi pozitivne osebnosti. Ne; ljudje, voditelji, posamezniki, ki so odgovorni za največje zločine proti človeštvu ne morejo biti tudi pozitivne osebnosti. Nekje, vsaj pri najhujših zločinih je meja, ko se človek tudi s še kako pozitivnimi dejanji kot osebnost ne more rehabilitirati. Ali je Mussolini lahko tudi pozitivna osebnost, ker je gospodarsko dvignil povojno Italijo in gradil lepe avtoceste? Upam, da ne.
Motiv privržencev totalitarnih voditeljev je običajno sila preprost. Temelji na različnih privilegijih in koristih, ki so jih imeli oni ali njihovi predniki v bivšem režimu. To je jedro titoizma tudi v Sloveniji in v zamejstvu.
Lekcije o italijanskem (ne le fašističnem) terorju na Primorskem ne potrebujem, ker so mi tudi iz družinske zgodovine dobro znane. Ne škoduje pa, če se ponovijo. Nevredno pa je ob tem ignorirati revolucionarno nasilje, ki je Primorsko v veliki meri še trajneje prizadelo, sploh pa razdelilo – saj v tem primeru ni moril in uničeval tujec ampak Slovenec.
Za konec še komentar trditve gospoda Pirjevca, da s kolegom Podbersičem lahko govoriva v Gorici v materinem jeziku zahvaljujoč tistim, ki jih on zagovarja. To, da sva lahko govorila v Gorici slovensko in da sva govorila o tej temi, je zasluga očetov slovenske osamosvojitve in zrelega dela slovenske nacije na obeh straneh meje, ki si je prizadeval za demokratično državo. Še pred njimi so tu daljnovidni narodnjaki, od politikov do vojakov, ki so delovali za slovensko Gorico; zlasti v zadnjih 150 letih.
Da pa sva lahko govorila v Kulturnem domu Lojzeta Bratuža v Gorici, je velika zasluga zvestih in svobodnih Slovencev, ki so darovali energijo, čas in denar, da so zgradili ta dom in kljubovali ne italijanski asimilaciji ampak tudi slovenski komunistični politiki, ki je s svojim udbovskim podzemljem uničujoče ideološko razdvajala slovenski živelj v zamejstvu in izseljenstvu. Zahvala gre pokončnim ljudem, na primer g. Marjanu Terpinu, ob katerega se je obregnil Jože Pirjevec v svoji glosi, ne pa tistim, ki so svojo slovensko pripadnost prodajali za privilegije.
Želim ohraniti raven in gospoda Jožeta Pirjevca ne bom etiketiral na način kot skuša sam, ko naju z avtorjem knjige rine v paradigmo, poenostavljeno rečeno, za ali proti Hitlerju. Smo leta 2012, gospod Pirjevec. Skušajte razumeti, da nekateri v presoji slovenske zgodovine nimamo nobenih afinitet do treh totalitarizmov, ki so nas maličili. Ravno nasprotno. Gre za Slovenijo in Slovence; vse, tudi tiste, ki jih je komunistični režim preganjal, pobijal in zamolčal. In o tem, še neizpričanem v primorski zgodovini govori knjiga.
Foto: Renato Podbersič
