Naj mi bo dovoljeno, da na filozofsko zelo nespodoben način, za izhodišče tega kratkega razmisleka vzamem dnevno politično situacijo. Slovenci smo že vajeni dolgotrajnih in zato sčasoma že prav mučnih razprtij glede dogodkov povezanih z drugo svetovno vojno. Zadnji primer pa je na tej rani po mojem mnenju spet odkril še povsem nereflektirano resnico tega spora.
Vsakemu zelo preprostemu človeku je jasno, da resnica nikoli ni črno-bela teorija, ki bi bodisi na dnevnopolitični ali pa, če hočete sofisticirano znanstveni ravni nekako uokvirjala resničnost. Dogaja pa se ravno to, da se imajo taki ali drugačni delni pogledi za resnico, medtem ko se zdi, da se nam njena celota iz dneva v dan bolj izmika. Kar imamo danes pred seboj, je le en velik nesporazum, ki pa na našo srečo vendarle nima in niti ne more imeti vpliva na resnični uvid in s tem na spoznanje resnice. Po platonsko lahko govorimo o dveh svetovih, ki delujeta vsak po svoji logiki, brez velike želje po medsebojnem posredovanju. Čeprav taisti Platon omenja vrnitev ljudi z resničnim spoznanjem nazaj v votlino na pol resničnih mnenj, pa ravno iz njegove življenjske izkušnje tudi vemo, kako težko je v resnici udejanjenje tega. A vseeno velja, še enkrat več, poskusiti.
Zadnji spor okoli nič krivih praporščakov na osrednji državni proslavi je po mojem mnenju pokazal, kako je za Slovence še vedno težko dati drugemu prav. Zgodilo se je namreč spet to, da sta obe strani v nastalem sporu ravnali kot trmasta otroka, ki vztrajata pri svojem pogledu na resnico, medtem ko ju razumevanje druge plati preprosto ne zanima in je zato zmotno. Jaz imam prav in pika. V čem je problematičnost take drže? Mislim, da ne toliko v tem, kako imata obe strani po svoje prav, ampak predvsem v tem, kako obe tudi nimata prav. Potrjevanje lastnega mnenja in njegova absolutizacija nikoli ne more biti pot do resnice, kajti zanjo se je potrebno predvsem odpreti resnici drugega. Kaj točno mislim s tem? Predvsem to, da naj tisti, ki je bil kriv, to krivdo tudi iskreno prizna in tisti, ki je bil nedolžen, naj bo zmožen svojemu krvniku odpustiti. Bolj konkretno rečeno, kajti sedaj bi mi lahko kdo očital filozofsko vzvišenost, lahko to ponazorim s sledečima dvema izjavama:
– Podporniki OF in njeni simpatizerji naj iskreno priznajo, da je resnico osvobodilne vojne kmalu zakrila krvava resničnost komunistične revolucije in da so zato bili vsi tisti, ki so temu pogumno nasprotovali, v resnici ravno tako borci za svobodo, ne pa njeni izdajalci.
– Nasprotna stran, torej tisti, ki se danes štejejo za tako imenovane osamosvojitelje, naj na teror komunizma ne gledajo več kot na nadaljnjo grožnjo, ampak glede na resnico, ki je v času po osamosvojitvi sploh lahko prišla na dan, raje zberejo pogum in z odpuščanjem začnejo pot resnične sprave.
Osebno sem mnenja, da je zadnja proslava do potankosti pokazala ravno negacijo zgoraj zapisanega. Ena stran se še vedno obnaša, kot da Roga in Teharij sploh ne bi nikoli bilo, medtem ko tisti, ki bi morali v demokratičnih časih skrbeti za slogo, s prstom kažejo na zvezdo in spet razdvajajo ta nesrečni narod. To kar trenutno doživljamo je na žalost nas vseh resnica, ki smo jo najbrž zaradi danih družbenih razmer in prav gotovo tudi znotraj določenega zgodovinskega razvoja zmožni razumeti. Nikakor pa to ni naš skrajni domet, kajti resnica je k sreči veliko več od tega, kar se vidi. Pa smo spet prispeli k dobremu staremu Platonu. Kot izkušen učitelj na svoji akademiji, bi Slovenijo najbrž imel za nezrelega enaindvajsetletnika, ki bi mu še vsaj za nadaljnjih 21 let priporočil temeljito vzgojno in izobraževalno usposabljanje.
Naj se torej pot našega zorenja nadaljuje. Pa le pogumno, ljuba Slovenija!
Foto: Družina