Naj takoj v začetku zapišem, da se za razliko od večine tukaj pišočih, ne strinjam z ukinitvijo samostojnega kulturnega ministrstva. Presenetilo me je, kako lahkotno se mu je nova koalicija odrekla. Tako radi se kitimo s kulturo in poudarjamo, da v središču prestolnice stoji kip pesnika in ne vojskovodje, da smo edini evropski (morda tudi svetovni) narod, ki ima za praznik kulture celo dela prost dan, zdaj pa ukinitev samostojnega kulturnega ministrstva. Simbolna gesta!
Spraševal sem se, če je res modro postaviti barikade še preden je vlada sploh potrjena? Si je res treba nabirati sovražnike pri ljudeh, ki so posebej senzualni in občutljivi, imajo pa sorazmerno močan in artikuliran glas v javnosti? Je res nujno slutiti, da gre kultura na nek način oblasti na živce? Taka vprašanja so me prevevala. A ne dolgo.
Zadnje dneve namreč kaže, da kultura ne gre na živce samo (bodoči) oblasti (tej verjetno še najmanj), ampak kar različnim javnostim, saj se je ustvarila posebna klima, ki povzroča »ošpice«, če se oglasijo stanovske kulturne organizacije.
Ko gre kultura »na jetra«
»Nekulturni kulturniki«, »Nedržavotvorna kultura«, »Ta veseli dan ali kulturniki se oglašajo«, »Kdo pa sploh potrebuje kulturno ministrstvo?«, »Prenehajte težiti s to kulturo!«, so le nekateri kritični naslovi, ki dajejo slutiti, da so si kulturniki s takim protestom zabili avtogol. In res gre predvsem za način, s katerim nikakor ne znajo predstaviti zgolj argumentov za ohranitev samostojnega ministrstva, ampak na javnih shodih delujejo užaljeno in prepirljivo. Tisto, kar je na predvečer praznika kulture moral poslušati bodoči minister Turk, je gotovo kaplja čez rob marsikomu, ki je do zdaj s simpatijami spremljal strnjevanje kulturniških vrst. Bodočega ministra imenovati smrad, kaže na notorično pomanjkanje kulture.
Od glasbenikov, gledališčnikov, literatov, slikarjev…, bi pač pričakovali nekaj več (ali nekaj manj), morda vsaj to, da se ne spuščajo na tako cenen nivo. Ko sem si ogledoval video iz pasaže Maksimarketa, kjer so se kulturniki zbrali na protestu, kar nisem mogel verjeti. Znani obrazi, ki zrejo v nas iz knjižnih izdaj, gledaliških odrov in ob tem žvižganje, vpitje, zmerjanje. Kazalo je kot bi se sprli kakšni zelenjadarski prepirljivci, ki na »placu« prodajajo robo in so se domenili, da bodo z nekom obračunali. Pravzaprav sem čakal, da bo priletela še kakšna klofuta.
Spontani protest ali ščitenje zvez
Ob vsem tem se še najbolj nagibam k mnenju pisatelja in urednika Draga Jančarja, ki ga je povedal v Mariboru na prireditvi ob Evropski prestolnici kulture. »Sem proti ukinitvi, saj ne vidim nobenega razloga za to. Ne vidim pa tudi ne razloga, da bi se dal zažgati, ker bo 160 uradnikov na ministrstvu ostalo brez službe. Ko bo res ogrožena umetnost oziroma kultura, bom protestiral in prižgal sveče«.
In natanko za to gre. Za ohranjanje privilegijev nekaterih, ki so uspeli prepričati večino, da se je za njihove »zveze« pač treba upreti.
Na Prešernovi proslavi v Cankarjevem domu je kar dvakrat tekla beseda na to temo. Najprej se ji ni mogel izogniti trenutno še aktualni predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Jaroslav Skrušny, ki je podal »odločni ugovor zoper politično voljo in pamet, ki sta kulturi in z njo umetnosti z več kot zgovorno uradniško potezo odvzeli status samostojnih družbenih subjektov in mladi državi že po pičlih 20 letih samostojnosti spodnesli simbolni temelj in smiselno podstat na kateri je bila ustanovljena«.
Kulturni molk?
Ob koncu pa je voditeljica Blažka Müller napovedala še temo in tišino in s tem dala simbolično vedeti, kaj bo, če bo utihnila kultura. Nasploh so pozivi k nekakšnemu kulturnemu molku v teh dneh zelo odločni. Kot bi k temu pozivala nekakšna osvobodilna (kulturniška) fronta. Zdi se mi, da to ni prava pot (kot bi dejal naš predsednik). Kulturnemu molku smo bili nekoč že priča in njegove posledice so bile zelo negativne. Segregacija, zamolčanost, eksil, celo smrti tistih, ki se zapovedanega molka niso držali… Danes bi morala biti pot kvečjemu obratna, namesto pozivanja k temi in tišini, nasprotno, pozivanje k luči in še bolj živahnemu dogajanju. Le tako se bo morda kaj prijelo in ponovno udejanjilo.
Ampak ne. Namesto kulturnih manifestacij dobimo prepiranja in politiziranja. Vsako sindikalno zborovanje ima v sebi več kulture kot pa tisto, kar se je dogajalo v preddverju osrednjega hrama kulture. Očitno počasi zmanjkuje argumentov za kakovosten dialog, zato smo prešli v fazo odkritega nasprotovanja.
Mislim, da se bodo zdaj tudi v kulturniških vrstah stvari polarizirale. Del kulturne javnosti se bo od takih izlivov gneva distanciral, ostala javnost pa se bo spet po slovenski navadi polarizirala na levo in desno, za ali proti vladi. Kulturniki na tak način ne bodo dosegli ničesar in še podpora javnosti bo vse bolj kilava. Ko pa bodo ugotovili, da so s tem sami dobili v glavo bumerang, ki so ga vrgli (še ne potrjeni) vladi, bodo stvari še težje. Če smo namreč že do zdaj lahko govorili o odtujenosti elitne umetnosti in kulture od širših množic, se znajo taki nekulturni shodi izkazati za učinkovit način, kako še bolj izprazniti dvorane in reči ne tudi kakšni nepotrebni knjigi…
Tukaj se nam potem lahko zgodi kakšen drugačen (kulturni) molk, recimo molk javnosti.
Foto: zivljenje na dotik
