Religija in vojna

Na 2. programu avstrijske televizije je vsako nedeljo petminutna verska oddaja z naslovom Was ich glaube – kaj verujem? To nedeljo, 28. julija 2024, je bila naslovna tema »Med mirom in nasiljem –poskus razlage politične ambivalence med religijami«, o tem vsekakor še kako aktualnem vprašanju pa je premišljal politolog na univerzi v Passauu v Nemčiji, prof. dr. Oliver Hidalgo.

Njegova izhodiščna izjava je, da je med religijami in nasiljem očitno neko presečno polje, tako v smislu opravičevanja ali celo spodbujanja nasilja, kakor tudi v smislu prizadevanja za mir. Njegova osnovna teza je torej, da so religije glede vprašanja miru in nasilja ambivalentne, da morejo tako prispevati k eskalaciji ali tudi k deeskalaciji nasilja. Problem pojma »religije« v nemškem jeziku (kakor podobno v angleščini, tam še toliko bolj) je v tem, da nemščina ne razlikuje med religijo kot človeškim prizadevanjem, da spozna stvarnika in najvišjo avtoriteto nad vsem obstoječim, ki mu kristjani pravimo Bog – in pa po drugi strani med razodeto vero, namreč v Božji besedi, objavljeni v Svetem pismu, kar je torej vera, ne pa religija resničnih kristjanov. Sicer tudi v slovenskem govornem območju ta dva vendar tako bistveno različna pojma ločujejo samo kristjani, utemeljeni v Božji besedi, vsi drugi pa imajo »religijo« le za tujko istega pomena, kakor ga po slovensko izrazijo s preprosto besedo »vera« ali pa »krščanstvo«.

Profesor Hidalgo meni, da religije niso »neposredno odgovorne« za politične, ekonomske in vojaške konflikte, čeprav niso brez povezave z njimi. V zgodovini pa vendar vidi, kako sta oba vpliva na pojave vojn in nasilja, eskalacijski in deeskalacijski, prihajala iz vseh religij, ne glede na njihove sicer skupne nauke. Po Hidalgu tudi nobena religija ni varna pred tem, da jo instrumentalizirajo na strani uporabe nasilja ali za vodenje vojn. Atentatorji prihajajo iz vseh religij, le da je danes pozornost sveta obrnjena predvsem k islamu. Ob naštevanju primerov nasilnega soočenja med religijami, kakor v Nigeriji, kakor v Mianmaru, kakor med Judi in muslimani, še posebej v Gazi – naredi nekaj, česar si resen proučevalec teh vprašanj ne bi smel privoščiti, saj je to nekako tako, kakor če bi primere nacionalnega soočenja prav tako podajal v dvojicah, kakor da med njimi ne bi bilo razlike med tem, ki napade in hoče drugega uničiti, in onim, ki je napaden in se brani, da bi preživel, in bi naštel soočenje med Hitlerjevo Nemčijo in Poljsko, med Mussolinijevo Italijo in Kraljevino Jugoslavijo, med Stalinovo Rusijo in Finsko itd. V obeh primerih bi resen proučevalec, tudi tak, ki ima morda samo maturo in ni habilitiran doktor in profesor na univerzi, primerjal to, kar je primerjati mogoče, torej te, ki z nasiljem začnejo, s podobnimi, in one, ki so žrtve nasilja, s podobnimi. Tu upoštevanja tega preprostega pravila nisem zasledil. Sicer pa vztraja v trditvi, da religija ni vzrok konflikta. Vmes geslo iz teologije Hansa Künga, pobudnika sodobnega ekumenizma kot domnevnega sredstva za spravo med religijami in državami: »Ni miru med narodi brez miru med religijami.« Tako po eni strani religijam pripisuje, da z ugotavljanjem, kaj je res in kaj ni res, kaj je prav in kaj ni prav, prispevajo k sporom – lahko pa spore tudi zgaljujejo, če se zedinijo ob tem, kar jih vse povezuje, kakor Jezusovo »zlato pravilo«: »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! To je namreč postava in preroki« (Mt 7,12). Znanstvenik je preprosto spregledal, da prav to Jezusovo pravilo ni skupno religijam, saj ga najdemo samo v Jezusovi Pridigi na gori, torej v Novi zavezi, medtem ko vse religije učijo v resnici tim. »srebrno pravilo«, ki ga je med prvimi formuliral judovski rabin Hilel priblžno 100 let pred Kristusom: »Kar ne želiš, da bi drugi storili tebi, tudi ti tega drugim ne stori!« Tudi to pravilo samo po sebi ni slabo, vendar ga ni mogoče primerjati z Jezusovim, ki ne pove, česa naj ne storimo, ampak, kaj naj vendar storimo. In ta nesmisel pripisuje celo katoliškemu teologu, pobudniku gibanja Weltethos, ki do sedaj razen konferiranja ni obrodilo nobenega sadu, a tudi on postavlja svojo teologijo na obče pravilo, česa naj človek ne stori, ne pa na Kristusovo naročilo, ki ga ne pozna nobena religija – in če katero verstvo, ki se izdaja za krščansko, to dvoje zamenjuje, kakor v tem primeru, ali če celo sploh ima pasivno formulacijo za »zlato pravilo«, s tem dokazuje, da je sámo religija, ne pa razodeta vera. Sicer skuša ugled religije rešiti z izjavo, da bi tudi brez religij imeli konflikte in vojne, kar je nelogična izjava, saj ni človeka in skupnosti brez religije – tudi ateisti so religija, pa še kakšna – torej je tako sklepanje čista fantazija, ne pa znanstveno sklepanje.

Da bi mogli razumeti, kaj je res v ozadju nasilnosti in vojn, je najbolje, če si ogledamo, kaj pove Božja beseda o prvem nasilnem dejanju v človeški zgodovini, o tem, kako Kajn ubije svojega brata Abela. Je šlo za nacionalni spor? Nacij še ni bilo, Kajn in Abel sta govorila še isti jezik, imela isto rodovno izročilo, saj sta imela istega očeta in isto mater, Adama in Evo, naša prva starša. Je šlo za premoženje, pridelek, ulov, danes bi rekli ekonomski konflikt? Kajn je bil poljedelec, pozneje tudi ustanovitelj mest – Abel je bil nomadski pastir drobnice, torej med njima ni bilo ekonomskih sporov. In vsakemu od obeh je pripadala vsaj četrtina planeta Zemlje, kakor bi drugi dve četrtini pripadali Adamu in Evi. V tem smislu sta bila oba enako bogata, namreč vsak od vseh štirih veliko bolj, kakor so danes bogati tudi najbolj premožni milijarderji v svetu. Je bil med njima ideološki ali celo filozofski spor? Takih neumnosti v tistem času v svetu še ni bilo. O rasnih razlikah med prvima otrokoma prvih človeških starših najbrž nima smisla dolgo razpravljati… Nogometa v tistem času, tudi zaradi premajhnega števila potrebnih igralcev, še ni bilo, torej tudi nogomet ni mogel biti vzrok ali vsaj povod za prvi umor v zgodovini, ko smo vojno zaradi nogometa z več ko 6000 mrtvimi in desettisoči ranjenimi in pohabljenimi dejansko doživeli med dvema državama Latinske Amerike v prejšnjem stoletju (v letu 1969, med Hondurasom in San Salvadorjem)…

Do prvega nasilnega odvzema življenja, in to še po lastnem bratu, je prišlo izključno zaradi tega, čemur tu pravimo »religija« in na drugi strani »razodeta vera«! Tu ni šlo za kakšen dodatni vpliv na eskalacijo, kakor o tem govori profesor Hidalgo, ampak je bilo to, kar je razlika med religijo in razodeto vero, sploh edini vzrok, ne le povod, za to dejanje. Preberimo, kaj pravi o tem Pismo:

»Človek je spoznal svojo ženo Evo. Spočela je in rodila Kajna. Rekla je: Dobila sem moža od Gospoda. Nato je rodila njegovega brata Abela. In Abel je pasel drobnico, Kajn pa je obdeloval zemljo. Ko je preteklo nekaj časa, je Kajn daroval Gospodu daritev od sadov zemlje. Tudi Abel je daroval od prvencev svoje drobnice in njihove tolšče. Gospod se je ozrl na Abela in njegovo daritev, na Kajna in njegovo daritev pa se ni ozrl. Zato se je Kajn zelo ujezil in obraz mu je upadel. Gospod je rekel Kajnu: Zakaj se jeziš in zakaj ti je upadel obraz? Ali ga ne boš vzdignil, če delaš dobro? Če pa ne delaš dobro, greh preži nate pri vratih, njegovo poželenje se obrača proti tebi, a ti mu gospoduj! Tedaj je Kajn rekel svojemu bratu Abelu: Pojdiva ven! Ko pa sta bila na polju, se je Kajn vzdignil proti svojemu bratu Abelu in ga ubil« (1 Mz 4,1-8).

Ali nista prejela Kajn in Abel od svojih staršev istega verskega pouka, ali nista izpovedovala iste vere? Domnevati moremo, da sta od svojih staršev prejela isti nauk vere – iz tega pa ne sledi nujno, da sta ta nauk tudi enako razumela, ga v enakem ključu sprejela in se po njem enako zvesto ravnala. Po vsem tem, kar preberemo v tem kratkem opisu dogajanja v Genezi, lahko sklepamo, da je imel Adam v srcu razodeto vero, kolikor je v tistem času pač človeku nasploh bila razodeta, medtem ko je v Kajnovem srcu očitno bila religija v smislu razlikovanja med obema pojavoma. Bog se na Abelovo daritev ni ozrl z naklonjenostjo, ker bi mu bil Abel v kakršnem koli pogledu bolj všeč, pač pa, ker je Abel živel in tudi daroval iz duha razodete vere, torej tega, kar je Bog sam razodel človeku o sebi in o stvarstvu in o človekovem razmerju do Boga – kakor je po drugi strani Kajn živel, ravnal in »daroval« v skladu s tem, kako si je vse te reči preoblikoval in predstavljal in v ta konstrukt lastnega duha veroval in se po njem ravnal, na kar je Bog odgovoril tako, da se na njegovo daritev ni ozrl. To je Kajna spravilo v jezo, kar je še dodaten dokaz, da je ravnal iz religije, ne pa iz razodete vere.

Mi imamo v Novi zavezi Jezusovo pričevanje, kaj je religija v primerjavi z razodeto vero, čeprav teh besed ne uporablja, ko pravi svareče:

»Resnično, resnično, povem vam: Kdor ne pride v ovčjo stajo skozi vrata, ampak spleza vanjo od drugod, ta je tat in ropar. Kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovc. Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas in svoje ovce kliče po imenu in jih vodi ven. Ko vse svoje spusti ven, hodi pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas. Za tujcem pa ne bodo šle, ampak bodo bežale pred njim, ker ne poznajo glasu tujcev. Jezus jim je povedal to prispodobo, pa niso spoznali, kaj jim je govoril« (Jn 10,1-6).

Najbolj znan primer takega vdiranja v »ovčjo stajo«, ki je prispodoba za kraj odrešenih, je zidanje babilonskega stolpa, ki se vse do danes še ni končalo, le tehnika zidanja je nekoliko spremenjena. To je religija. To je poskus, pridi v območje Boga z lastno pametjo, močjo, tehniko in zavzetostjo, če ne gre drugače, tudi z zločini zoper bližnjega.

Švicarski teolog bi rad prišel do svetovnega miru, ker očitno ni verjel Jezusu, da ga svetu nihče razen nega ne more dati, njegov čas pa še ni prišel – in hoče začeti z »mirom med religijami«. Kaj to pomeni? To je tako, kakor če bi hotel učitelj matematike v razredu narediti mir med učenci, ki se prepirajo in pretepajo glede tega, kdo je prav izračunal postavljene naloge, namreč tako, da bi med vsemi napačnimi rezultati, ki bi simbolizirali religijo, izračunal povprečje in tega razglasil za pravi rezultat, da bi tako naredil mir med vsemi, ki so prišli do napačnega rezultata. Ideja miru med religijami je ideja miru med neresnicami, med njimi pa ne more biti miru, kakor neresnica sama, katera koli, ne more mirno gledati na resnico, ampak v skrajnem primeru hoče tem, ki so prišli do resnice in jo izpovedujejo, vzeti življenje – in kakor ti, ki so prišli do resnice, ne morejo molčati ob glasnosti neresnic, čeprav njihovih izpovedovalcev nimajo namena preganjati ali celo moriti, ne morejo pa resnice zamolčati, da bi tako bil lažen, navidezen mir.

Trditi, kakor uči marksizem, da je materialni interes, torej ekonomija, glavni generator nasilnost in vojn, pomeni ne razumeti, da je mirno sodelovanje neprimerno bolj ekonomično, kakor pa konkurenčni boj do iztrebljenja nasprotnika, torej nasilje in vojna ne moreta biti resnična prva vzroka za nasilje in vojno. Res je le, da skuša duh tega sveta, ki je deloval že v Kajnu, kakor deluje skozi vso zgodovino v Kajnovih naslednikih, pravi vzrok za nasilje in vojne prikriti, in to stori, če ne gre drugače, tudi z nogometom, sicer pa navadno bodisi z rasizmom, nacionalnim šovinizmom, ekonomskimi interesi ali tudi z »razrednim bojem«, kakor so marksisti imenovali svojo kajnovsko sekcijo.

Prvi in glavni vzrok sovraštva, nasilnosti in vojn, kakor sicer katerega koli greha, saj so vsi grehi zgolj specialne oblike istega upora proti Stvarniku, je zamenjava razodete vere z religijo, človeškim poskusom, da »spleza v ovčjo stajo kakor ropar«, da bi tako obšel Božji pogoj za odrešenje – kakor je prava pot do miru, ki ga bo prinesel in vzpostavil Kristus, ko pride kot kralj in sodnik drugič na ta svet.