Martin Luther, z njim Primož Trubar in še mnogi evropski umi so svoje poslanstvo začeli z dvomi. Upali so si podvomiti v velike resnice tedanjega časa. V svojem dvomu so si drznili postavljati vprašanja in te teme odpirati tudi pred drugimi ljudmi. Nekateri so našli svoje odgovore na zastavljena vprašanja in imeli dovolj poguma, da tudi le-te ponudijo v širši razmislek.
In glej ga zlomka! To pa tedanji politično-versko-ekonomsko-intelektualni srenji ni bilo všeč. Vzeti si pravico razmišljati s svojo glavo in to še naglas povedati oz. napisati, je višek vsakega kriminala. Zato je bilo potrebno nekatere reformatorje in pred-reformatorje pobiti, prepovedati njihove knjige, nekatere celo zažgati ter ustrahovati ljudi, da če bi slučajno tudi oni podvomili in če bi jih kašen argument drugačnega razmišljanja le prepričal, bodo tudi izobčeni in kaznovani. Tako smo vsaj Slovenci sklonili glave, se uklonili in ostali tiho.
Vsaka podobnost z današnjim časom je povsem naključna.
Danes živimo v demokraciji, svobodi in republiki, kjer lahko vsakdo povsem svobodno izrazi svoje mnenje. Vladajoči eliti, naj si bo v politiki, ekonomiji, šolstvu, zdravstvu, kulturi ali pa v tako imenovanih intelektualnih krogih lahko mirno zaupamo, da vedno delujejo v dobro vseh nas. Še posebej pa lahko zaupamo medijem in novinarjem, da nam predstavijo resnico in samo resnico. V glavnih medijih nikoli ne slišimo besede krivičen, nagnusen, zloben, ali kaj podobnega, ker je to stvar zasebne presoje in ne nevtralne resnice in se to ne bi spodobilo resnemu poročanju. Tudi nikoli se ne zgodi, da bi bil kdo javno linčan še preden sodišče izreče svoje zadnje besede. To je bila manira temnega veka in ne 21. stoletja.
V tako idealni družbi, se človeku ne spodobi, da dvomi in si postavlja vprašanja. Še manj pa da o njih poda svoje mnenje. Politično korektno razmišljanje je edina prava pot.
Spraševati se o pravilnosti, še manj pa podajati svoje mnenje na odločitve različnih državnih institucij in ustanov, nima nikakršnega smisla, saj brez dvomov delajo pravično.
Moški, ki je prišel iz oddaljene dežele, ki je tako nevarna, da je v njej pustil ženo in otroke, mamo ali sestro, je absolutno in brez dvomov potreben naše zaščite, pomoči in davkoplačevalskega denarja.
Karkoli gre narobe v slovensko-hrvaških odnosih, so za to krivi Hrvatje. Logično, a ne?
Spočeto med dvema človekoma – moškim in žensko – ni človek in nima pravice človeka.
Spol ni človeku dan od Boga ali narave, temveč je stvar odločitve posameznika.
Davkoplačevalci bomo s svojim denarjem vedno stali ob strani bankirjem in bankam, ker jih nujno potrebujemo za preživetje.
Morda se kdo drzne podvomiti v te ali še druge svete resnice našega časa. Še manj je tistih, ki si upajo razmišljati s svojo glavo in obelodaniti svoje odgovore in jih ponuditi v javni diskurz. Zagovornikom svetih resnic se ne spodobi biti izzvani z argumentirano razpravo, temveč se hitro poslužujejo zmerjanja nasprotnikov s fašisti, skrajneži, ksenofobi in še marsikaj. Za drznost samostojnega razmišljanja in uporabe svobode govora pa lahko človek pristane celo na sodišču.
Torej je vsaka podobnost s 16. stoletjem zgolj naključna. Ali pa tudi ne.
Letos praznujemo 501. leto od začetka reformacije. Drugo leto bomo praznovali 502. in tako naprej. Spominjali se bomo očeta našega naroda Primoža Trubarja in tudi ostalih evropskih umov tistega časa. Oni so dvomili in odgovore na svoje vprašanja našli v Svetem pismu. V reformatorjih bomo iskali navdih in si upali dvomiti, si postavljati vprašanja, iskati odgovore in le-te predstavljali širši javnosti. Morda pa tokrat Slovenci le ne bomo sklonili svojih glav in ostali tiho.
Ob dnevu reformacije spodbujam, da dvomimo, razmišljajmo, raziskujmo in se ne bojimo drugačnih odgovorov. To je ključno za razvoj naroda. Srečno Slovenija!
Toni Mrvič, pastor evangelijske cerkve v Kočevju
Foto: Hendrik Schmidt/AFP/Getty Images