Realnost je kaotična

neredAFORIZMI.

• Koherentni sistemi – ideologije, filozofski nauki, svetovni nazori, logične konstrukcije – imajo to prednost, da so skladni sami s sabo. To pa je tudi njihova edina prednost.

• Bolj kot je nek miselni sistem v skladju sam s sabo, tem večja je verjetnost, da je v neskladju z življenjem.

• Paradoks je pogosto simptom resnice, skladne z življenjem. A ne prepogosto.

• Kaos je ime, ki ga je človek dal redu, ki ga ne razume. Ali ki mu ni všeč.

• Ideja, da je realnost – ali določen pojav ali ureditev – kaotična, je pravzaprav uteha, ki nas obvaruje pred strašnejšo mislijo: kaj pa, če je vse to nekakšen red?

• Trditev, da je realnost kaotična, zastira neko drugo resnico: da je realnost dinamični rezultat neskončnih silnic, ki so nam v veliki meri nedostopne. Deloma tudi zato, ker smo sami ena od njih. In ker to velja za vsakogar od nas.

• Prepričanje, da lahko neskončno kompleksnost vsega – in vsake stvari posebej – ukrotimo z miselnimi konstrukcijami, pojmi in teorijami, je podobna utvari tistega, ki postavi ograjo okoli svoje hiše, misleč, da je s tem vse ostale zaprl ven; dejansko pa je le sebe zaprl noter.

• Ne pozabimo: preprosti pastir živi v enako zapletenem vesolju kot atomski fizik ali najbolj ezoterični filozof. A ravno zato ni nobene potrebe, da bi preveč poenostavljali velikanske kompleksnosti sveta, v katerem živimo. Poenostavljene filozofije pastirju ne služijo nič bolj kot zapletene, fiziku in filozofu pa so v napoto.

• Težava so, kot vedno, tisti vmes. Tisti, ki zavračajo preprosto življenje v neposredni danosti, a se tudi nočejo podati na naporno, nevarno, požrtvovalno pot spoznanja. Resnico hočejo posedovati kot sestavljivo pohištvo iz veleblagovnice, kot obvladljivo opremo svojih udobnih življenj, ki se jo lahko ob priliki vedno zamenja z novo – a ne, preden se obrabi ali se zamenja moda.

• Nekateri očitno mislijo, da so zapletene miselne konstrukcije skladnejše z realnostjo zgolj zato, ker je tudi realnost zapletena. Toda realnost je pogosto zapletena na povsem drugačen način kot teorije, ki jo skušajo zapopasti.

• Če stopimo korak nazaj in si priznamo, da zgornja izjava velja za vse teorije in nazore, ni nujno, da zapademo v relativizem; lahko se zgolj naučimo malo ponižnosti.

• Ugotavljam, da se mnogi hudujejo nad »relativizmom« predvsem zato, ker bi sami radi bili ključarji resnice.

• Relativizem, strogo gledano, ne pomeni nič drugega kot perspektivo, osredotočeno na odnos – razmerje, relacijo – med stvarmi in pojavi.

• Trditev, da je vsak pojav v določenem odnosu, v relaciji, z ostalimi – in da je, posledično, razumljiv le prek teh odnosov – je povsem skladna s krščansko teologijo, po kateri je Stvarnik edini, ki je absoluten, torej odvezan od določujočih niti, ki ga vežejo na svet pojavnosti. Svetni pojavi – vozli v neizmerni mreži stvarjenja – pa so razumljivi le prek svojega odnosa do ostalega stvarstva.

• To, čemur površno pravimo relativizem, je ponavadi zgolj težnja določenih ljudi in skupin, da lastno perspektivo postavijo za mero vseh ostalih. In da to tudi ponosno priznajo. Primerneje bi bilo reči – neotesanost.

• Drži, da je pojave treba razumeti v njihovi dinamični medsebojni povezanosti – torej relativistično. Toda pri tem bomo odkrili, da so mnogi izmed njih povezani prek hierarhičnih odnosov.

• Brez težave priznam, da sem relativist. Ko mi rečejo, da sta civilizacija in barbarstvo relativna pojma, jim pritrdim. Relativna sta, ker sta v medsebojni relaciji, razmerju. Natančneje: civilizacija je v razmerju do barbarstva večvredna.

• Če lahko potegnemo en sam nauk iz zgodovine znanosti, je naslednji: miselne konstrukcije, čeprav pripadajo nam in ne svetu, so sicer arbitrarne, niso pa poljubne. Očala newtonovske fizike so koristnejša od očal aristotelizma; einsteinovska očala pa so natančnejša od newtonovskih.

• Dejstvo, da človek resnico spoznava prek svoje omejenosti in pogojenosti, ni ne argument proti spoznavnosti niti argument proti resnici. Še argument o relativnosti resnice ni: kvečjemu je argument o relativnosti človeka.

• Relativizem je v končni fazi priznanje človeške omejenosti. To je dobro. Težava je, da pred to omejenostjo kapitulira, namesto da bi težil k njenemu preseganju.