Zbornik Evropska Slovenija, ki je izšel v sodelovanju Inštituta Karantanija in Inštituta Nove revije, je bil prvič predstavljen na zgovoren datum 9. maja 2013. V zborniku (ki se zgleduje po intelektualni tradiciji 57. številke Nove revije) najdemo prispevke predstavnikov t.i. nevidne generacije 1972-1982, ki želi prispevati svoj glas »k dokončnemu zasidranju Slovenije v zahodnem mišljenjskem, vrednostnem in kulturnem okolju« in hkrati nastopiti proti restavraciji družbenega sistema, ki ga »označuje klima provincialnosti, samozadostnosti, domačijske zaprtosti, duhovne ozkosti in svetohlinstva.«
Kot je že iz uvodne besede mogoče razbrati (in še prej občutiti ob sami teži knjige, šteje namreč 424 strani) gre pri zborniku za ambiciozen projekt, kar sicer pritiče mlajši generaciji na vrhuncu moči. A že uvodno poglavje Evropska Slovenija: prispevki za nov nacionalni program trči ob slovensko realnost, ki mladim in ambicioznim idejam običajno ne izkaže pretirane dobrodošlice, prej nasprotno. Ambicioznost in radikalnost zbornika se sicer v tem poglavju očitno kažeta, saj v skladu z naslovom nagovorja ključne teme življenja v Sloveniji, pri čemer se avtorji zgledujejo po pravnih, ekonomskih, kulturnih in vrednostnih standardih srednjeevropskega prostora. Cilj prizadevanja, ki ga avtorji imenujejo Evropska Slovenija, skrčijo v troje: »ponotranjiti liberalno misel, oblikovati elite z integriteto ter vzpostaviti trdne institucije na zasebnem, civilnodružbenem in javnem področju.« V ospredju je vprašanje svobode odgovornega in ustvarjalnega posameznika v odnosu do države, ki s svojo vseprisotnostjo hromi zasebno pobudo. Avtorji hočejo državo, ki bo svojo vlogo opravljala kot ustvarjalec pogojev za ekonomski razvoj, gonilo katerega bodo posamezniki in podjetja. Da bi do tega lahko prišlo, je potrebno razširiti polje zasebnega in omogočati zasebno pobudo, kar pa pri nas hromi predvsem etatistično razumevanje načela socialne države. V manifestnem poglavju Evropska Slovenija: prispevki za nov nacionalni program so povzete raznolike teme prispevkov v zborniku, med drugim odnos do verskih skupnosti, odnos do okolja, poseben poudarek in kritika sta namenjena primanjkljaju pluralnosti medijev in necelostni naravnanosti izobraževalnega sistema, posebej še okrnjenosti visokega šolstva.
Prispevki dvajsetih avtorjev se začnejo z zgodovinsko umestitvijo in razvojem slovenske kulturne in politične (samo)zavesti, ki jo prikaže Andrej Rahten. Bolj kontroverzno vprašanje se odpre ob odnosu slovenske države do treh totalitarizmov, ki smo jih Slovenci preživeli, pri čemer Boštjan Kolarič opozori, da je Slovenija edina država v EU, ki na državni ravni ni obsodila komunizma. Ob konkretnih predlogih za okrepitev spravnega procesa preidemo na vprašanje dialoga, ki ga odpre Vojko Strahovnik. Vredno je opozoriti, da zbornik jasno nastopi proti iluziji nevtralnosti na polju javnega, ki ovira in takorekoč onemogoča rodoviten dialog, ki se ga je potrebno ob priznavanju drugačnosti v naši mladi državi še učiti. Vojko Strahovnik vidi možnost za začetek primernega mehanizma pomiritve v občutju sramu, ki omogoča moralni odziv na dejanja, tudi če krivcev zanje ne bi bilo več med nami. V tem ga potrjuje tudi Jernej Letnar Černič, ki govori o pomenu sramu ob prevladujočem ravnodušju do polpreteklih hudodelskih dogodkov in sistemskih kršitvah človekovih pravic, ki jih mora družba obravnavati enakopravno.
Namene zbornika jasno povzema Matej Avbelj, ki lucidno analizira Slovenijo z vidika uresničenja demokratičnosti in načela pravne države. Avtor izpostavlja posledice poraznega stanja v državi na tem področju, vidne na izrazito nesvobodnem državljanu, ki je žrtev zgolj simbolične možnosti izbire na mnogih področjih. Avbelj zagovarja radikalno stališče, da je potrebno ob odsotnosti temeljev demokratične in pravne države te šele dejansko vzpostaviti, pri čemer vidi točko začetka za pojav posameznika, ki bo znal odgovornost prevzeti v svoje roke – v izobraževalnem sistemu.
V nadaljevanju Miha Movrin odkriva razloge, zakaj nam ne uspe preboj med uspešne evropske narode, pri čemer vidi okoliščino krize kot slovenski kritični dogodek. Aleš Maver išče zgodovinske razloge za sožitje ‘titovke in kvatrnega semnja’, ki je po osamosvojitvi kazalo svoj obraz skozi več koalicij ‘nacionalnega interesa’, ki so v praksi pomenile nenaravno zlitje liberalcev in postkomunistov. Pri sicer zapletenem razvoju koncepta ‘nacionalnega interesa’ igrata svojo vlogo tudi katoliška Cerkev in skupnost, ki se je zadovoljila z vlogo žrtve preteklega režima in se tako izognila soočenju s preteklimi razkoli v katoliški skupnosti, kateri so še zaostrili državljanski spopad. Uroš Urbanija na nekaterih primerih prikaže neuravnoteženost in nepluralnost medijskega prostora ter opozori na pomanjkanje novinarskega zanimanja za resnico. Dejan Hozjan pa opozarja na razosebljanje v slovenskem izobraževalnem sistemu, ki sledi logiki neoliberalnih nastavkov izobraževalne politike EU. O stanju visokega šolstva in predvsem finančni avtonomiji univerz piše Saša Peršolja.
Jernej Kurinčič kritično razpravlja o tem, kakšno slovensko Cerkev hočemo, pri čemer Cerkev razume kot skupnost svobode, dialoga, solidarnosti, misijona in skupnosti za dobro, v kateri se je tudi skozi različne škandale uspela osebna vera, živeta v skupnosti, očistiti nepotrebnega balasta. Andrej Naglič preučuje odnos države do splošno koristnih dejavnosti različnih verskih skupnosti pri nas.
Področje ekonomskih tem ponovno odpre Simon Umek, ki obsežno utemeljuje vrednoto zasebne lastnine kot garanta ekonomske svobode in je temelj vseh drugih oblik svobode. Ugotavlja, da je zasebna lastnina pri nas sistematično ogrožena s strani države, ki preko pretirane pravne regulacije in visokih dajatev hromi zasebno pobudo na račun krepitve države. Zanimiv prerez gospodarske dejavnosti v preteklosti in danes predstavita Gorazd Justinek in Katja Lautar, ki med različnimi neugodnimi ekonomskimi pokazatelji prikažeta tudi podatek, da je pri nas v zadnjih desetih letih le eno podjetje preraslo iz malega v srednje. Žiga Andoljšek predstavi problematiko fiskalnega pravila, Jerneja Penca naš odnos do okolja. Zadnji prispevki v zborniku spregovorijo o odnosu do rojakov izven matične domovine (Dejan Valentinčič), o mednarodnem pravu (Jure Vidmar) in splošno o zunanji politiki (Gašper Dovžan).
Ob prebiranju Evropske Slovenije sem dobil občutek, da avtorji izhajajo iz osebnih izkušenj in pristnih prizadevanj za spremembe na bolje. Zbornik postavlja naši realnosti srednjeevropsko ogledalo in ponuja nekatere uresničljive in v Evropi preizkušene alternative. Pogosto uporabljen pojem liberalizma je smer, ki jo želijo avtorji uporabiti na poti Slovenije stran od idej kot je demokratični socializem. Na poti k več svobode posameznika in k okrepljeni zasebni pobudi, z vlogo države, ki zagotavlja le kolikor je mogoče enake štartne pozicije za vse tekmovalce. Je pa v knjigi tudi že omenjena poglavitna ovira, ki onemogoča tovrsten tek. Gre za voljo večine, ki je mnenja, da popravka v smeri Evropske Slovenije ne potrebujemo, prej jih vodi nostalgična podoba pretekle države. Kako vztrajni bodo promotorji Evropske Slovenije in kdo vse se jim bo pridružil pri spreminjanju te zakoreninjene mentalitete, pa je morda snov za prihodnjo knjigo.
Pripis uredništva: Zbornik Evropska Slovenija lahko po ugodni ceni naročite na povezavi in s tem posredno podprete tudi delovanje Časnika.
