Rdeče in rumene prvomajske zvezde

Zanimalo bi me, kaj je povprečen Slovenec včeraj praznoval. Zakaj so ljudje izobešali zastave? Zaradi praznika dela ali zaradi obletnice vstopa v Evropsko unijo? Čeprav praznik dela obeležuje tudi velika večina demokratičnih držav, se ne morem otresti vtisa, da kdor praznuje enega, ne more praznovati drugega. Navzven si nasprotujeta zato, ker ob prazniku dela vihrajo rdeče zvezde, srpi in kladiva, ob obletnici vstopa pa plapola pomirjujoča evropska modrina. Kaj počnemo na praznik dela? Kaj počnemo na katerikoli praznik? Pohajamo. Vsebina se torej zdi povsem nepomembna.

Praznik dela …..

Pa vendar, če bi Slovenec res praznoval praznik dela, kaj bi praznoval? Tistim, ki se danes najbolj kitijo z delavskimi pravicami, se niti sanja ne, kaj to je. Ko se moram na dan stavke boriti proti sindikatu, da mi omogoči izvrševanje pravice do dela, je jasno, da je stvar ušla izpod nadzora in da smo v zmešnjavi. Ko delo pojmujem kot razvijanje lastnih talentov in hkrati ustvarjanje v dobro družbe, se sprašujem, ali sta Dušan in Branimir sploh že kdaj delala …

Nedavno je novinar Financ Uroš Urbas na okrogli mizi Socialne akademije dejal (iztrgala bom iz konteksta, kot so to v pogovoru po dogodku storili navzoči): »Od delodajalca pričakujem le, da me dobro plača in mi pri delu pusti proste roke.« Zaključek poslušalcev (morda ne vseh) je bil: »Samo za plačo mu gre!« Kakšna bedarija! Mogoče se je gospod izrazil malo radikalno, a zadel je bistvo dela – ustvarjalnost in stimulacija za ustvarjalnost. Razmerje med delavcem in delodajalcem mora temeljiti na zaupanju. Le tako bosta oba dala vse od sebe in bosta na koncu zadovoljna. Zadovoljstvo zaradi stanja na računu bo pri tem gotovo manjšega pomena od zadovoljstva, da je delavec uporabil vso svojo kreativnost, znanje, talente, spretnosti in poznanstva, da je delo opravil najboljše, kot je mogel. Ja, tudi poznanstva pravim! Ta beseda je danes namreč vse preveč zmanipulirana. Širok nabor znancev je vsekakor prednost – po načelu »skupaj zmoremo več«.

Socializem (to, kar v resnici poveličujejo tisti, ki praznujejo 1. maj) je v nas – žal, tudi tistih, ki smo sicer otroci »demokratične dobe« – zatrl ustvarjalnost, zdravo tekmovalnost, zavest, kaj je pošteno plačilo.

Človekov duh je miren, ko ustvarja, služi bližnjemu. »Kadar primanjkuje samonikle ustvarjalne dejavnosti, družba ne more imeti miru, razen če je že v jedru mrtva in životari v rutinah in na papirju. Če pa je v njej še kaj resničnega življenja, ki hoče rasti in se razmahniti (in prepričana sem, da to težnjo najdemo v vsakem človeku. Op. a.), jo bodo prav te življenjske sile, ki ne dobijo pravega področja in izraza, raznesle in razdejale,« pravi filozof dr. Milan Komar. Če bi za začetek samo »odnesle« razne semoliče in štruklje, bi bilo že veliko.

… ali obletnica vstopa v Evropsko unijo?

Drugo, zaradi česar se organizirajo proslave pred prvim majem, je seveda vstop Slovenije v Evropsko unijo. Krogu demokratičnih držav smo se priključili menda ravno zato, ker smo želeli prekiniti z navezavo na jug ali vzhod ali s filozofijo, ki se skriva za prvim majem iz prejšnjih odstavkov. Nekaj let pozneje so me o pravilnosti moje in vseslovenske odločitve prepričale lastne izkušnje v prestolnicah evropskega aparata. Ja, res je – vélika ideja združene Evrope na trdnih filozofskih temeljih solidarnosti in sodelovanja se je v marsičem izpridila v pragmatičen aparat, ki je sam sebi namen (pa pri tem sploh ne mislim samo birokratskega aparata), človek, ki ga je Schuman dal v središče evropske ideje, pa je svoj prostor moral odstopiti sredstvom, ki z njim manipulirajo. Od prvotne Evrope torej ni ostalo veliko. Da pa vseeno zagovarjam svojo odločitev o 1. maju 2004, ni kriv aparat kot tak, ampak dejstvo, da je celo tako izprijena Evropa še vedno svetlobna leta pred našo dolino šentflorjansko. Meni osebno je Evropa dala izkušnjo dela v Evropskem parlamentu in na Sodišču Evropske unije v Luksemburgu. Vsaka na svoj način sta močno zaznamovali moje nadaljnje delo in življenje, strnila pa bi ju v nekaj ključnih besed: demokratičen politični diskurz, sposobnost argumentiranih pogajanj, spodbujanje ustvarjalnosti, pravičen odnos med delavcem in delodajalcem (kar pomeni, da mora delavec svoje delo opravljati visoko strokovno in mu posvečati vso svojo energijo, na drugi strani pa vlaganje v delavca prek najrazličnejših izobraževanj, dobrih delovnih in življenjskih pogojev, stimulativno plačilo). Radi tudi govorimo o propadu evropske civilizacije, a celo proruski in moralno popolnoma izprijeni Berlin (ali Pariz ali London ali …) je že večkrat pokazal več etične treznosti, kot je premore Slovenija.

Ko danes gledamo na težave, s katerimi se spopada unija , jih dojemamo, kot da so nekje tam na Luni. Ali vsaj v Bruslju. Pa ni res. Težave Evropske unije so še kako tudi naše, moje in tvoje. In spet se spomnim na Kennedyja … (»Ne sprašuj, kaj lahko država stori zate, ampak kaj lahko ti storiš za državo.«) A seveda, Slovenija in njen povprečen državljan nima Evropi s čim pomagati. S svojim mrtvilom jo lahko le izčrpava in z domačega kavča od nje zahteva, naj se nekako reši in mu da več denarja, da bo lahko v miru naprej gledal Ligo prvakov.

Kaj nam torej nalaga praznovanje obletnice vstopa v EU? Nič posebej navdušujočega. Vero v pravilnost prvotne evropske ideje in trdo delo, da Evropo rehabilitiramo. Tudi mi, Slovenci. Skrajni čas je, da odstranimo fantazije in burleske, ki nam jih slikata predvsem prvo, a žal tudi drugo praznovanje prvega maja. Le trezen stik in soočanje z realnostjo nam bo dalo resnično sliko in prave smernice. Kdor se bo tega lotil prvi, bo vodil Slovenijo in Evropo. Da to ne bosta ne Semolič ne Štrukelj je že jasno, ali bomo ustvarili novega Schumana, de Gasperija ali Adenauerja, pa je odvisno od nas.

Foto: Amazon