Cerkvena spolna morala v sodobni družbi vzbuja mnogo bizarnih predstav. Eno najbolj »zloglasnih« bi lahko orisali nekako tako: sivolasi starokopitni »dedki« z nekega drugega planeta po imenu Vatikan »kukajo pod rjuhe« katoliških parov in brez lastne izkušnje spolnih odnosov za debelimi kamnitimi zidovi pišejo prometnim predpisom podobne recepte za čistunsko spolnost po Božji volji. Vsak prekršek se kaznuje z globo v obliki večnega pogubljenja in peklenskega ognja.
Poslušnost Cerkvenemu nauku se dandanes zdi že kar malce izumetničen »frazon« in v ušesih sodobne družbe individualistov zveni precej »čredniško«. Poleg tega je med ljudmi razširjeno prepričanje, da Cerkev spolnost obravnava kot nekaj nečistega, grešnega ali celo demonskega. Očita se ji tudi prepoved kontracepcije, saj naj bi bila dovoljena le spolnost, ki je v funkciji razplojevanja. Kakšen je resničen pogled Cerkve na to problematiko? Obravnavano področje je tako obsežno, da se bomo v pričujočem eseju dotaknili le nekaterih perečih zadev povezanih z njim.
Ko je govora o katoliški spolni morali je dobro poznati njeno zgodovinsko ozadje. V Cerkvi se je v določenem obdobju res pojavil precej negativen odnos do vsega telesnega, kar pa težko pripišemo krščanstvu kot takšnemu. Pri Kristusu ni opaziti negativnega odnosa do spolnosti. Prav nasprotno: Kristus prizanesljivo gleda celo na prostitutke kot predstavnice iznakažene in sprevržene spolne morale. Sprejema jih z vsem spoštovanjem in jim izkazuje dostojanstvo ter jih nikdar ne prezira, četudi jih tedanja judovska družba farizejsko zaničuje. Prav tako pri Njem ni opaziti, da bi imel izumetničeno vzvišen odnos do spolnosti in jo obravnaval kot nekaj drugorazrednega, umazanega, prostaškega ali celo peklenskega, deviško obliko življenja pa puritansko privzdignil na narcisoidni piedestal najbolj sterilne oblike življenja. Odrešenik je govoril predvsem o tem, da se nekateri odločijo za samsko življenje »zaradi Božjega kraljestva«, in da se v posmrtnem življenju ljudje ne bodo ne ženili ne možile.
Zadržanost do spolnosti »iz nekakšnih higieničnih vzgibov«, je prodrla med kristjane šele z nekaterimi grškimi filozofskimi tokovi, ki bi lahko nastali kot odgovor na antično spolno perverzijo. S tem so mnogi kristjani v svojem pogledu na telesnost in spolnost vzneseno zatavali v drugo, prav tako patološko skrajnost, ki se je v teku stoletij okrepila in zasidrala v miselnosti tako mnogih predstavnikov cerkvene avtoritete kot tudi povsem običajnih vernikov. K sreči je takšen pseudo krepostniški način dojemanja seksualnosti v zadnjih desetletjih precej izmaličila prav spolna revolucija 60. let, ki je prelomila mnoge tabuje na tem področju in pripravila plodna tla za bolj zdrav in manj obremenjen način njegovega dojemanja, s tem pa odprla pot osvoboditvi mnogih potlačenih frustracij, ki so se nabirale skozi številne rodove vernikov brez njihove ustrezne razrešitve.
Pri tem pa ne gre za to, da bi se zagovarjalo ideje perverzne spolnosti in nekakšne »iz vajeti spuščene ljubezni«, ampak za dejstvo, da je tudi spolna revolucija 60. let Cerkvi pomagala na novo razmisliti o tej problematiki, zavreči določena zmotna prepričanja in vzpostaviti bolj zdrav odnos do človeškega telesa. Drugi vatikanski koncil je potrdil stališče Cerkve, da spolni odnos ni nekakšno dezinficirano frigidno občevanje, pri katerem mora iti izključno za izlivanje semenske tekočine s stisnjenimi zobmi in brez spolnega užitka. Do omenjenega cerkvenega zbora je nekako veljalo splošno prepričanje, da je spolnost namenjena predvsem zaploditvi potomstva, medtem ko je preko spolnega užitka izražena ljubezen med zakoncema šele v zadnjih desetletjih postala njena enakovredna komponenta, ker se ji pripisuje moč, da krepi medsebojno povezanost in naklonjenost zakoncev.
Očitki Cerkvi, da katoliško spolno moralo oblikujejo cerkveni dostojanstveniki, ki sami nimajo izkušnje spolnega življenja ne drži povsem, saj se Cerkev pri svojih verskih naukih opira na bogate izkušnje mnogih zakoncev, pa tudi socialnih delavcev s področja seksologije, psihologije in psihoterapije. Cerkev želi s takšno moralo predvsem pomagati katoličanom, da bi jih spolnost osrečevala in izpolnjevala. Po njenem stališču »popolnoma osvobojena« spolnost brez zadržkov v smislu »kjerkoli in s komerkoli« ne prinaša osebnega zadovoljstva in je v nasprotju s spolnostjo, ki je postavljena v nek trajen in veljaven odnos dveh poročenih oseb. Mnogi katoličani pa se dandanes požvižgajo na tovrsten cerkveni nauk in živijo svojo telesnost izključno po lastnih merilih. Še pred dvajsetimi ali tridesetimi leti so med verniki potekale vroče debate o kontracepciji, splavu in predzakonski spolnosti, dandanes pa se mnogi verujoči sploh ne sprašujejo več o tem kaj je iz Cerkvenega vidika moralno dopustno in kaj ni. Pogledi »neke institucije« jih pač ne vznemirjajo več. Tako nastaja vse večji razkorak med teoretičnim in praktičnim vidikom spolnosti znotraj cerkvenega občestva.
Delno odgovornost za nastalo situacijo gre pripisati pohujšanjem zaradi dolgoletnega prikrivanja spolnih zlorab in finančnim škandalom, delno pa precej spremenjeni družbeni stvarnosti vsaj od obdobja 30. let 20. stoletja. Takšna družbena sprememba je bila še kako očitna na Slovenskem, saj se je od predvojnega obdobja, ki so ga zaznamovali pompozni Evharistični kongresi in kongresi Kristusa kralja kot znamenje moči tedanje cerkvene avtoritete, pri nas zgodilo kar nekaj »tektonskih« družbenih premikov. Med slednje bi lahko prišteli 2. svetovno vojno, ki je s svojimi grozotami oslabila vero mnogih in odprla vprašanja o resničnosti obstoja »dobrega Boga«, komunistično revolucijo, ki je cerkveno avtoriteto za skoraj pol stoletja potisnila na družbeno obrobje, spolno revolucijo 60. in 70. let, ki je spolnost dokončno »osvobodila« ter izročila v roke posameznika, pa tudi vse večji tehnološki napredek, ki je postal nova religija sodobnega časa in z vodilnega položaja v družbi izpodrinil Boga, obenem pa tudi Cerkev. Lahko bi navedli še naraščajočo moč medijev, še zlasti svetovnega spleta, ki spolnost pogosto zlorabljajo v komercialne namene ter posamezniku ponujajo neomejen dostop do pornografskega gradiva, ta pa spodbuja oblike zasvojenosti, ki še pred nekaj desetletji niso bile tako razširjene kot v današnjem času in posledično tudi recesijo krščanskih vrednot v družbi. Zaradi spremenjene družbene stvarnosti se mnogim katoličanom dandanes zdi nauk Cerkve neživljenjski in nepraktičen. Kar malce težko si je predstavljati, da neka predzakonska zveza, ki traja že vrsto let nebi pripeljala tudi do spolnih odnosov in uporabe kontracepcije kot oblike »zaščite« pred neželenimi ali prezgodnjimi nosečnostmi, pa tudi morebitnimi okužbami.
Nasproti umetnemu uravnavanju rojstev s pomočjo kondoma ali tabletke Cerkev postavlja t. i. naravne metode, za katere meni, da privajajo človeka na samoobvladovanje in preprečujejo banaliziranje spolnosti na nagonsko zadovoljevanje potreb, ker je pri takšnih metodah potrebno določeno odrekanje v povezavi z ženskimi mesečnimi cikli. Moški tako postaja bolj pozoren do telesa svoje žene, do njenih želja in hrepenenj in je prisiljen brzdati sebično iskanje lastnih užitkov. Poleg tega naj bi takšna spolnost pomenila celostno podaritev drugi osebi, saj naj ne bi povsem izključevala možnosti za porajanje novega življenja, ki je iz vidika Rimskokatoliške cerkve sestavni element najbolj intimne združitve moža in žene.
Cerkev je do današnjih dni izgubila neposreden vpliv na posameznikovo spolno obnašanje, ravnanje, a obenem še vedno ostaja pomembna njena posredna, torej moralna vloga. Naj si bodo njeni zakoni še tako strogi, je v njihovo izpolnjevanje dandanes nemogoče kogarkoli prisiliti. V zadnjih desetletjih in stoletjih se je glede tega zelo veliko spremenilo. Če je imela Cerkev še pred kakšnimi dvesto leti povsem fizične in neposredne vzvode za usmerjanje ravnanja ljudi, je sedaj to že oddaljena preteklost. Vstopamo v obdobje, kjer bo Cerkvena spolna morala predstavljala predvsem vodilo za odgovorno in odraslo ravnanje kristjanov. Od vernikov ni več mogoče pričakovati inkvizicijske poslušnosti podkrepljene s strahom pred biči in natezalnicami, ampak odločanje na podlagi lastne presoje in hkratno prevzemanje polne odgovornosti za takšno ravnanje. Lahko bi rekli, da gre za velik premik od izpolnjevanja obveznosti v okviru prisilno sklenjenih zakonov in dojemanja spolnosti kot grešno obarvanega tabuja, k zdravemu in osvobojenemu odločanju posameznika za pristno ljubezen do sozakonca, subtilno občutljivost za njegove najgloblje potrebe in globoko medsebojno podaritev.
Knjigo Razstrupiti eros, na katero se navezuje prispevek, lahko naročite na povezavi.
