Ob obletnici smrti pesnika Edvarda Kocbeka smo se z gosti pogovarjali o Kocbekovi zapuščini. Del te je v knjigo In stoletje bo zardelo ujel tudi dr. Andrej Inkret, ki je bil skupaj z dr. Ivanom Štuhecom, dr. Janezom Juhantom in akademikom dr. Tinetom Hribarjem gost na Radiu Ognjišču.
Dr. Ivan Štuhec Kocbekovo vlogo med komunisti vidi nekako tako: komunisti so tisti, ki so organizacijsko in strateško sposobni, mi, kristjani (Kocbek), pa smo zadolženi za duha. To je čisti dualizem, na katerega je Kocbek pristal. Politična napaka. Kocbek je po besedah Štuheca oče slovenskega antiorganizacijskega gibanja. Medtem ko levica vedno poskrbi za strumno organiziranost, se na desnem političnem polu zlasti pa med kristjani vse razprši v neke individualizme. Če se greš politiko, če se greš vojno, je konec pesništva, je konec poezije, konec filozofije, potem je trd boj! Kocbek je bil partiji imenitno sredstvo. Ohranjala ga je pri življenju do njegovega zadnjega diha, ker je dobro vedela, da je nesposoben strateg, slab politik in ga je varala od prvega do zadnjega trenutka. Kocbek je živel v območju novih in novih prevar.
……
Ob tem je dr. Hribar povedal, da so na SAZU napisali deklaracijo o povojnih pobojih. Končno redakcijo je prispeval pisatelj Drago Jančar. In kje je ta deklaracija? Osemdeset odstotkov je to izjavo podprlo, deset odstotkov dedičev boljševizma je ni. In nekaj odstotkov klerokatolicizma tudi ne. Ker SAZU ni hotela konflikta in javne debate, deklaracija o povojnih pobojih še vedno leži v predalu.
Več: Radio Ognjišče
