Smo sredi počitnic, ki jih nekateri dijaki in šolarji preživljajo v naravi, na raznih dejavnostih, ali pa tudi doma. Mnogi starši se pritožujejo, da otrok nikakor ne morejo odvrniti od računalnika, tablice ali mobilnega pametnega telefona. Pa je uporaba teh digitalnih medijev res tako nedolžna – res predstavljajo le nekoristno preživljanje prostega časa? O vsem tem smo se pogovarjali z Janezom Snojem iz vrtca Sončni žarek, ki se ukvarja z vzgojo za medije ter zdravnico Matejo Bizjak Osredkar, ki je bila strokovna lektorica knjige Digitalna demenca.
Koliko časa povprečno naši otroci preživijo pred kakršnimikoli zasloni? Obstajajo kakšni podatki?
Janez: Neke raziskave za leto 2015 kažejo, da otroci od 9-18 let pred različnimi ekrani v povprečju preživijo 8ur in 56min (9 ur). Če pa odštejemo delo v šoli in domače naloge, pa je povprečna uporaba ekranov približno 5 ur na dan. Je pa ta čas zelo različen med državami že znotraj EU kaj pa šele na svetu. Vsekakor pa prednjači uporaba pametnih telefonov pred ostalimi ekrani.
Tako preživete ure so gotovo čas, ki bi ga sicer lahko preživeli v naravi in pa predvsem v odnosih, kajti čeprav mislijo, da nenehno komunicirajo, je pristne komunikacije in resničnih odnosov danes vedno manj. Kakšne posledice to prinaša (Zakaj?) Kaj kažejo raziskave?
Mateja: To je vsekakor zelo res, kar je zanimivo, saj nas v resnici zadovolji le globoka medosebna komunikacija., ki jo je vsekakor treba razvijati v realnem življenju, če hočemo, da se razvijajo pristni, globoki odnosi. Tu se na poseben način dotaknemo problema faceboka in drugih socialnih omrežij, ki se reklamirajo kot vir dobrih prijateljev. Zakaj to ne funkcionira in zakaj je tako pomemben osebni stik nam danes odgovarja tudi nevroznanost s katero se že dvajset let ukvarja avtor knjige
Dobro je poznano, da je v naših možganih tudi področje, ki ga imenujemo socialni možgani in so odgovorni za naše socialno življenje. Včasih so mislili, da se možgani ne razvijajo več, najnovejša spoznanja s področja nevroznanosti pa so pokazala ravno nasprotno. Začelo se je govoriti o plastičnosti možganov in o tem, da bolj kot možgene uporabljamo, bolj se razvijajo- podobno kot mišice, če jih uporabljamo se povečajo, če ne zakrnevajo, Veliko študij je to potrdilo npr študija z londonskimi taksisti, ali študenti medicine, ki so nedvoumno potrdile, da so se pri intenzivnem učenju povečali predel hipokampusa, ki je pomemben za orientacijo, spomin. Povsem enako velja tudi za tako imenovane socialne možgane. Samo osebni stiki povzročijo, da fizično rastejo naši socianli možgani kar je pokazala študija z opicami, ki so eno leto živele v različno velikih skupinah od 2- 7 opic. Vse so imele povsem enake druge pogoje. Z vsako opico več v skupini so se socialni možgani fizično povečali za 5 % Moram omeniti, da so vse študije v knjigi res dobre v glavnem kontrolirane randomizirane dvojno slepe raziskave, objavljene v dobrih znanstvenih revijah.Vse študije so v knjigi podrobno opisane., označene z vsemi potrebnimi referencami. Jaz bom podajala le zaključke.
Najnovejše raziskave tudi potrjujejo, da kdor v mladosti ni imel dovolj možnosti razviti svoje socialno vedenje in je kot otrok ali mladostnik dobršen del svojih socialnih stikov negoval le po spletu- socialno je torej živel le na spletu ima dobre možnosti, da postane njegovo obnašanje neprimerno, ker se za to pristojni socialni možgani niso razvili pravilno. Mladi ljudje vedno manj vedo kako se je treba obnašati v življenju, kaj si lahko privoščijo in kaj hočejo, ker imajo premalo izkušenj v stvarnem svetu in v osebnem sožitju z ljudmi.
Da nas takšni odnosi ne zadovoljijo je med drugim jasno pokazala velika študija, delana na 3461 deklicah, starih osem do 12 let. Dnevi čas uporabe facebooka je znašal 6,9 ure. Samo nekaj od več zaključkv te študije:
1. predvsem je potrdila, da tisti, ki se drug z drugim več pogovarjajo neposredno ,so v socialnih odnosih uspešnejši.
2. Samo 10% deklic je navedlo, da jim spletni prijatelji vzpodbujajo pozitivna čustva, pač pa le ta doživljajo ob osebnih stikih (za katere pa ne ostane nič več časa ) in nasprotno negativna čustva so bila pri polovici deklic povezana s stiki na spletu
3. večji kot je čas preživet na socialnih omrežjih, večja je število poznanstev, ki z vidika staršev negativno vplivala na deklice
4. večja uporaba facebuka zmanjšuje navezanost na starše.
5. več kot je deklica na socialnih omrežjih, večja je nagnjenost k večopravilnosti, kar je z vidika nevroznanosti posebne vrste problem
6. Ta študija je tudi pokazala, da kdor je več na vseh teh medijih, manj spi, kar je spet z vidika nevroznanosti zelo velik problem za razvoj možganov, saj bistveno manjša unsko zmogljivost
7. Tudi uporaba videov negativno vpliva na socialne stike
Študija je tako kot tržni trik razkrinkala spletna družbena omrežja kot vir dobrih prijateljev.
Potem so tu še drugi problemi kot ste rekli pomanjkanje sonca, narave, pa tudi brezimnosti in nasilja itd
Po študijah naj bi bili otroci kljub uporabi socialnih omrežij vedno bolj nesrečni in osamljeni. Zakaj?
Ko govorimo o uporabi socialnih omrežij je potrebno vedeti, da govorimo o času, ki ga današnji otroci, mladina in mlade družine preživljajo na prenosnikih, tablicah in telefonih. Gre velikokrat za hkratno uporabo več aplikacij za medsebojno interakcijo. Spomnim se svojih sanj, ko sem imel 10 let in sem sanjal, da bomo nekoč poklicali koga po telefonu in ga bomo lahko na ekranu videli. To so sanje 25 let nazaj, ki so danes resničnost. Komunikacija s prijatelji po socialnih omrežjih nam je olajšala življenje. Lahko se vidimo, skorajda srečamo. Potemtakem, bi moral ves svet biti ena mala vas. Zakaj potem raziskave kažejo, da kljub večji interakciji mladina ni bolj socializirana ali srečnejša zaradi tega? Drznil bi se reči, da so socialna omrežja narejena za tiste nad 50 let starosti, saj zahtevajo močan bazičen odnos z osebo, ki se lahko nadaljuje ali podaljša skozi elekrtonski medij. Današnje generacije niso imele možnosti graditi odnose brez socialnih omrežij in telefonov. Njihovi odnosi so že v samem začetku bili brez globokih temeljev. Ko vprašamo najstnike ali se jim zdi, da so na FB ali Snapchatu, Instagramu enako socialni kot sicer vsi rečejo, da ja. Da je to zgolj podaljšana roka odnosa. Ko pa jih nato vprašamo: ali se pogovarjate ali se dopisujete? Rečejo, da se raje dopisujejo. Je lažje, hitreje. Ko pa jih vprašate zakaj se ne pokličejo in se ob tem še gledajo po kameri je njihov odgovor najprej: nasmeh na obrazu. Zakaj nasmeh? Ker ugotovijo, da lažejo samim sebi. Zakaj? Ker na chatu lahko govoriš z več osebami hkrati. Ker lahko ob tem večerjaš. Ker ni pomembno kako si oblečen, ker lahko ob tem gledaš TV, ker se ti ni potrebno popolnoma posvetiti eni osebi in pogovoru, ker nimaš časa… Vsak najstnik vam bo naštel te razloge. Kaj torej pomeni ta virtualna socializacija? Pomeni, da osebe, ki niso vspostavile zdravih temeljev v odnosu, ki niso dovolj empatični, da bi se »odpovedali sebi« in prisluhnili bližnjemu s socialnimi omrežji podaljšujejo površinske odnose in jih normalizirajo. Zato ne more priti do resnične sreče in polnine odnosa. Gre torej za vzgojo za odnos in ne zgolj komunikacijo. Zato je nujno potrebno imeti več medosebne komunikacije v živo kot tiste virtualne.
Poleg vsega naštetega pa ima uporaba digitalnih medijev tudi, kot kažejo raziskave, škodljive posledice na razvoj možganov. V zadnjem času so javnost pretresli podatki o tem, da se že pri mladih pojavlja demenca in sicer zaradi digitalnih medijev. Kaj je to?
Mateja: Zdravniki v Koreji, kjer se digitalni mediji veliko uporabljajo so se vse pogosteje začeli srečevati z mladimi moškimi, ki so kazali znake čustvene poplitvenosti, motenj spomina in pozornosti. Vsem je bilo skupno, da so veliko časa prebili na spletu. Začelo so je govoriti o novi bolezenski sliki, ki so jo poimenovali digitalna demenca.
Zakaj gre? Dolgo časa so mislili, da se možgani pri umskem delu ne spreminjajo. Sedaj pa so ugotovili, da do sprememb prihaja na majcenih strukturah, tako imenovanih sinapsah, to je stikih dveh živčnih celic, ki jih še pred nekaj leti sploh še ni bilo mogoče preiskovati. Teh povezav v naših možganih je miljon miljonov. Te sinapse se nenehno spreminjajo odvisno od tega ali so v rabi ali ne. Pri večji umski dejavnosti pride v njih do izrazite spremembe. Sinapse se namreč debelijo ko jih uporabljajo in krnijo in končno odmrejo ko niso v rabi. Sinapse stalno vznikajo, se preoblikujejo, se odstranjujejo in povsem na novo oblikujejo. Možgani so neke vrste trajno gradbišče. Več kot se torej umsko naprezamo in aktivno spopadamo s svetom, več sinaps nastaja v možganih – zmogljivost v možganih se poveča.
Poleg tega v hipokampusu, ki je med drugim pristojen za skranjevanje informacij nastajajo nove živčne celice, ki pa ostanejo pri življenju samo, če so zares obremenjene. – to pomeni će se aktivno spopadamo z izzivi življenja. Prav to življenje v vsej širini in globini je tisto kar ohranja pri življenju na novo nastale živčne celice.
Na osnovi obeh spoznanj je postalo jasno, da od tega koliko se umsko naprezamo je odvisno koliko smo umsko zmogljivi.
In kaj se dogaja pri nepravilni uporabi medijev, ko ure in ure dajemo možgane na off pri igranju igrc, klepetanju po facebooku, gledanju videov, televizije dolgo v noč itd, itd? Naš možganski hardver se namesto rasti počasi razkraja,- Možgani ne rastejo, pač pa vse bolj krnijo. V hipokampusu za katerega smo rekli, da se skladiščjo nove informacije in je pomemben za spomin na novo nastale celica, namesto, da bi se vgrajevale v obstoječ sisitem nevronov, propadajo. S tem bi lahko pojasnili spominske motnje in motnje koncentracije in tudi hitrejši sestop v smislu zgodnejšega pojava demence.
Pri demenci gre za umski sestop, nevroni stalno po malem tudi propadajo in ko je propad nevronov cca 90 % se začnejo kazati znaki demence. Pri tem je bistveno na kakšni višini začnemo sestopati. Če štartamo na nizki višini ,bo sestop toliko zgodnješi. Ugotovili so npr, da kdor se napreza,in se nauči dveh jezikov, ki jih aktivno uporablja vse življenje v povprečju zboli za demenco tri do štiri leta kasneje.
Strokovnjaki tudi trdijo, da imajo otroci, ki več uporabljajo digitalne medije, manjšo spodobnost empatije… Zakaj?
Mateja: Že desetletja je dobro raziskano, da pride pri pretirani uporabi medijev do zmanjšane sposobnosti vživljanja v soljudi in sočustvovanja, kar zadeva tako misli in čustva kot načine vedenja. Raziskovanje se je najprej nanašalo na film in televizijo. Otroci , ki so gledali več nasilnih filmov so se v poskusih počasneje odzvali na resnično nasilje. Primer poskusa v kinu… Popolnoma enako velja za aktivno igranje iger na računalniku in konzol. Otopelost se da dokazati celo s merjenjem telesnih funkcij npr utripom in izločanjem znoja.
To je velik problem, saj je sočutje za človeško skupnost temelnega pomena. Medisko nasilje tako spodkopava temelje našega družbenega sožitja.
Janez: To bi se z lahkoto povezalo tudi z odvisnostjo od interneta ali pametnega telefona in posledičnim izločanjem dopamina, ki je hormon za samo nagrajevanje ob spoznavanju česa novega. Ker se znamo sami »zadovoljiti« ne potrebujemo drugih, razen kadar drugi potrjujejo našo samozavest. Ob tem pa ne moremo mimo raziskave pokojnega akademika dr Jožeta Trontlja, ki je na možganskih študijah dokazal, da se vrednote in empatija razvijeta v najzgodnejši fazi otrokovega razvoja (do 5 leta) in če se ta faza zamudi je lahko zamujena za vedno. Torej je tukaj naloga nas staršev kaj v tem obdobju omogočamo otroku. Ali ga prepuščamo, da ga varujejo in vzgajajo mediji ali pa mu pomagamo v osebnostni rasti.
Pogovarjala se je Marjana Debevec, več lahko preberete na radio.ognjisce.si.
