Kot goriški zgodovinar ob besedi »Gorica« ne pomislim najprej na grobnico francoskega kralja Karla X. iz rodbine Burbonov, ki leži – kot edini francoski monarh, pokopan izven Francije – v kripti pod frančiškanskim samostanom na Kostanjevici, ki se vzpenja nad mestom. Niti se mi spomin ne ustavi ob podobi čudovitega habsburškega mesteca, ki se je po zaslugi blage sredozemske klime, bližine Jadranskega morja in ugodbe prometne lege spremenilo v pravi sanatorij na prostem, kjer so si bogate avstrijske družine, skupaj z drugimi imenitnimi gosti iz cele Evrope, v času belle époque utrjevale šibko zdravje. Prav zemljepisna lega, ta blagoslov mesta, je pred stoletjem postala njegovo preklestvo. Zato se danes ob misli na zgodovinsko usodo Gorice zdrznem ob spominu na kratke, a pretresljive filmske posnetke porušenega mesta iz pomladi 1916, ko se je znašlo sredi uničujočega divjanja na soški fronti.
Te dni se spominjamo na dogodek iz prve svetovne vojne, ki je bil, vsaj iz moralnega in simbolnega vidika, prelomnega pomena – padca Gorice v italijanske roke. V razdejano in skoraj izpraznjeno mesto je italijanska vojska vkorakala vročega avgustovskega dne 1916. Do osvajalne vojske je marsikdo, tudi med Slovenci, imel omalovaževalen odnos. Kot je tri dni pred italijanskim vkorakanjem zapisal tedanji črniški dekan Alojzij Novak: »Zdi se, da bodo počasi Lahi vendarle prišli v Gorico. Pa saj 2 kilometra bi še polž napravil v 14. mesecih«.
Zgodilo se je torej tisto, zaradi česar je Italija pravzaprav vstopila v prvo svetovno vojno. Prvo res večje mesto, Gorica, je bilo končno zavzeto oziroma, kot je vzneseno poročal italijanski tisk, »osvobojeno«. Italijani so svoje vojaške poveljnike zelo slavili, o njih veliko pisali ter po njih poimenovali ulice in trge. Tudi vzpetine, ki obdjajo Goriško polje, še danes dajejo imena glavnim ulicam po vseh večjih in mnogih manjših italijanskih mestih. Na drugi strani pa so vojaški napori avstro-ogrskih branilcev po koncu prve svetovne vojne in razpadu monarhije v državah naslednicah kmalu utonili v pozabo.
»Za Gorico, v oddaljene kraje«
Julija 1915 je pisatelj Ivan Cankar v polemičnem spisu, objavljenem v liberalnem Slovenskem narodu, ostro obsodil italijanskega pesnika Gabrieleja d’Annunzija, ideologa in propagandista italijanskega nacionalizma ter vnetega zagovornika osvobajanja »neodrešenih italijanskih bratov« – irredenti – onkraj tedanjih meja Kraljevine Italije. »Zvesti tovariš me je vodil po Brdih, pokazal mi solnčno Furlanijo; in nadvse, nadvse: pokazal mi je ljudi, ki so tam,« je zanosno pisal Cankar in se retorično spraševal: »Poldrugo tisočletje so branili svojo čast in svoje ime zoper barbare z juga – in zdaj? Zdaj da naj bi ta sijajni narod sklonil svoja moška pleča pod jarem sicilijanske kulture? Da naj bi bil zasužnjen, kakor so zasužnjeni beneški Slovenci?«
Gorica je sicer že od začetka vojne poleti 1914 naglo izgubljala prebivalstvo; vojaki so odhajali na fronto, regnicoli (italijanski državljani) in dezerterji so se umaknili v sosednjo Italijo, interniranci so bili poslani v avstrijska taborišča. Spremenila se je tudi zunanja podoba mesta, zlasti po italijanskem vstopu v vojno maja 1915, kar se je nenazadnje odrazilo tudi v preimenovanju mestnih ulic. Tiste, poimenovane po pomembnih možeh iz italijanske preteklosti, so dobile nova, bolj avstrijska imena; tako je Via Petrarca postala Via Tegetthoff, Via Dante pa Via Radetzky.
Gorica se je kmalu znašla na dosegu vsakodnevnih »pozdravov« s fronte; do jeseni 1915 se je število meščanov, ki so vztrajali doma, več kot prepolovilo. Tako rekoč nobena stavba ni ostala nepoškodovana. Utrip obleganega mesta je zabeležil domači pisatelj in kulturnik Damir Feigel (1879–1959): »Polagoma smo bili meščani vpeljani v misterij fronte. Strogi predpisi, odhajajoče družine, daljno grmenje topov, šrapneli na severni, šrapneli na južni strani mesta – in že smo tičali, skoraj nezavedajoč se tega, v popolnem metežu. Naši topovi so odgovarjali …«
Leto 1916 se je na frontni črti, ki je ločevala avstro-ogrsko in italijansko armado, začelo v ozračju velike negotovosti. Nobena od vojskujočih se sil nasprotniku ni uspela zadati odločilnega udarca. Peta ofenziva ob Soči sredi marca 1916 je potekala predvsem zaradi političnih pritiskov. Zaradi nemške ofenzive na zahodni fronti in bojev pri francoskem Verdunu je moral general Luigi grof Cadorna, načelnik generalštaba italijanske vojske, razbremeniti zaveznike. Na soškem bojišču je II. italijanska armada napadla na Mrzlem vrhu v zgornjem Posočju, III. armada pa med Sv. Mihaelom in Martinščino na Krasu, na severnih obronkih Doberdobske planote, od koder se opazovalcu zdi Gorica že na dosegu roke. Prav tu je v odmorih med spopadi pesnik Giuseppe Ungaretti (1888–1970) napisal pesniško zbirko Il Porto Sepolto (Zakopano pristanišče), ki velja za temeljno delo italijanskega modernizma. Le nekaj mesecev pred tem je njegov tovariš iz florentinske revije La Voce, tržaški esejist Scipio Slataper (1888–1915), padel kot italijanski prostovoljec na pobočjih Kalvarije, nekaj kilometrov proti severu, na desnem bregu Soče. Oba sta bila zagovornika iredentistične ideje, ki jo je bičal Cankar.
Izgube na obeh straneh so bile med 5. ofenzivo sorazmerno majhne, potek frontne linije pa se skorajda ni spremenil. Tako so omenjeni boji pravzaprav pomenili le pripravo na ambicioznejše italijanske načrte v šesti ofenzivi. Napadalci so načrtovali, da bi končno zavzeli Gorico. Ob močni podpori topništva naj bi štiri pehotne divizije napadle Sabotin na severnem, tri pa Sv. Mihael na južnem koncu goriškega mostišča.
Sredi maja 1916 je Avstro-ogrska sprožila znamenito »kazensko ekspedicijo« (nem. Strafexpedition) na planoti nad Asiagom pri Vicenzi. Komaj se je ta ofenziva po dobrem mesecu hudih bojev zaključila, se je Cadorna, ki je uspel ohraniti svoj položaj, začel ozirati proti Posočju. Začelo se je načrtovanje napada pri Gorici. Pri pripravah je sodeloval tudi general Emanuele Filiberto vojvoda Aosta, poveljnik III. italijanske armade. Načrt je predvideval močno bombardiranje na zelo ozkem prostoru med Kalvarijo, na desnem bregu Soče zahodno od Gorice, in Debelo Grižo pri Doberdobu. Sledil naj bi pehotni napad in zavzetje položajev na levem bregu Soče.
Prav Sabotin, ki se dviga severozahodno od Gorice na desnem bregu Soče, je zaradi svoje lege predstavljal ključno mesto avstro-ogrske obrambe. Na njem so si vojaki izdolbli razvejan sistem jarkov, kavern, zaklonišč in opazovalnic. S svojih položajev so do popoldneva 6. avgusta 1916 uspešno kljubovali italijanski vojski. Italijanska zasedba Sabotina je pomenila sesutje avstro-ogrske obrambe na goriškem mostišču.
Proti jugu so se na doberdobskem bojišču med bitko za Gorico odlikovali tudi slovenski vojaki v avstro-ogrski vojski, kar je nenazadnje nesmrtno ovekovečil pisatelj Prežihov Voranc v svojem protivojnem romanu Doberdob; na krvavi davek, ki so ga plačale slovensko govoreče enote, pa spominja tudi ponarodela pesem, po zaslugi katere se je ta kraška vas v kolektivnem spominu ohranila z žalostnim vzdevkom »slovenskih fantov grob«.
Več lahko preberete na razpotja.si.
