R. Petkovšek, Družina: Spraviti se z resnico?

Iz nagovora pri maši na spominski slovesnosti na Vranjih pečinah pri Zaplani ob obletnici uboja župnika Jožefa Geohelija 1. septembra 2013. 

Jožef Geoheli je bil kristjan, duhovnik, z jasno vero, kakor jo je imel sv. Štefan. Ni se znašel samo sredi vojne, znašel se je sredi bratomorne vojne, sredi revolucije. Kaj je lahko hujšega kakor to, da se dva brata znajdeta na dveh nasprotnih straneh in drug drugemu grozita s smrtjo?! Jožef Geoheli se ni postavil niti na eno niti na drugo stran. Ko pa je moral izbirati med orožjem in molitvijo, se je v tej vihri odločil za molitev, čeprav je bil sam mlad in verjetno vihrav. Še teden dni pred smrtjo je ljudi v cerkvi spodbujal k molitvi. Umorjen je bil na dan sv. Ane, 26. julija 1942, star komaj enaintrideset let in eden najmlajših župnikov.

Eden od likvidatorjev, partizanov, ki je bil navzoč pri umoru, je po vojni pripovedoval, da so mladega župnika pripeljali v gozd na Vranje pečine in ga zasliševali. Med zasliševanjem ni ničesar povedal, pač pa je molil rožni venec in opozarjal zasliševalce, da ne ravnajo prav, ker ne mislijo na Boga. Oni so ga zasmehovali in na večer kruto umorili.

Najlepše ni naprodaj

Pomislimo na čas, v katerem živimo! Kako se včasih ponižujemo in prodajamo – najraje zavijemo v smer, ki je lažja in bolj prijetna; po časopisih ali po drugih medijih radi prebiramo in pobiramo tisto, kar je bolj škandalozno. In tako počasi izgubljamo svoje človeško dostojanstvo – tisto, kar je v človeku lepega in ga lepega dela. A zgledi mučencev nam kažejo, da človeško dostojanstvo, vera, tisto, kar življenje dela življenje in je najlepše, ni na prodaj!

Jožef ni bil eden redkih, ki jih je revolucija do takrat umorila. Do avgusta 1942 so pripadniki Varnostno-obveščevalne službe, to je ljudje, ki so širili komunistično revolucijo, v komaj enem letu od začetka vojne pobili okoli 950 ljudi, veliko večino nedolžnih civilistov. Torej: skoraj tri ljudi na dan. Ali si lahko predstavljamo: tri ljudi na dan?! Znance, sosede, celo sorodnike – ljudi, ki so se med seboj poznali, med katerimi ni bilo sovraštva in so si morda celo pomagali, drug drugemu dobro delali. In za takšne je veljalo: treba jih je skrivoma umoriti, odstraniti, ker so zaradi svoje vere ovira na poti revolucije, ki je bila cilj. Kaj je ostalo ljudem v takšni situaciji? Ali ni razumljivo, da so iskali varnosti in pomoči kjerkoli – tudi pri okupatorju. Spomnimo se, da je pred leti v Slovenijo pribežal človek, ki je prej umoril nekaj ljudi in je bil nevaren. V Sloveniji so ga iskale množice policistov in nekaj dni smo vsi ves čas spremljali po medijih, ali so ga že našli ali ne. Zakaj danes odrekajo dostojanstvo tistim, ki so med vojno hoteli zaščititi svoje družine, da so se organizirali v straže in iskali pomoči tam, kjer so jo lahko našli.

Verni niso ljudje?!

Danes je povsod jasno: nacizem je bil zlo; fašizem je bil zlo; komunizem je bil zlo. Od vseh treh sistemov je komunizem nastal prvi in je imel daleč največ žrtev. V Sovjetski zvezi je že leta 1922–23 komunizem pobil 2691 duhovnikov, 1962 redovnikov, 3447 redovnic – takrat, ko še ni bilo niti fašizma niti nacizma, je komunizem že umoril v enem letu 8100 duhovnikov, redovnikov in redovnic. Isto metodo čiščenja je komunizem uporabil na slovenskih tleh. Pred nekaj dnevi je novinar v Dnevniku zagovarjal komunizem, da je to sistem enakosti. Ali je to sistem enakosti, če v enem letu ubije 8100 ljudi samo zato, ker so verni? Zdi se, da za novinarja verni niso ljudje?!

Več: Družina