Razmislek (p)o 9. maju, dnevu Evrope: Evropa mora (p)ostati etična skupnost, ne samo organizacija
Evropa je po gospodarski krizi zabredla še v krizo množičnega prihoda beguncev, na katerega ni bila pripravljena in nanj ni računala. Temu primeren je bil tudi odziv: nihče ni vedel, kaj bi bilo najbolje storiti. Naval beguncev na južne in jugovzhode meje Evrope redko koga pustijo ravnodušnega. Nekatere ob tem napolnjuje empatija, druge negotovost in strah. A dejstvo je, begunci še vedno trkajo na vrata Evrope in države članice morajo človeka vredno poskrbeti za slehernega mimoidočega.
Po pričakovanjih evropski poslanci niso navdušeni nad dogovorom evropskih voditeljev s Turčijo, saj gre le za prestavitev bremena na eno od tretjih držav. Četudi si zatiskamo oči pred nestabilnimi razmerami na jugu Turčije in s tem povezanimi kršitvami človekovih pravic, si bomo morali priznati soodgovornost pri nastajanju vsakršnega prihodnjega problema, če bodo dogovori sklenjeni onkraj uresničevanja evropskih vrednot. Žrtev in poraženci begunske krize (še naprej) ostajajo begunci in človekove pravice. Brez navdiha, žgočih vprašanj in navdušenja nad vprašanji ni novih odkritij. Tudi za Evropo ne.
Vprašanja prihodnosti spremenjene in jutrišnje Evrope in odnosov med državami članicami ter evropsko družbo ne moremo (več) omejiti zgolj na ekonomske in gospodarske interese ter namere šibke Evrope, kot jo morda nekateri želijo in označujejo, temveč, kar se zdi pomembneje, na kulturno preoblikovanje globalne politike in vprašanja evropske identitete. Kot je rekel Robert Schuman: »Evropa se išče; ve, da ima lastno prihodnost v svojih rokah. Še nikoli ni bila tako blizu cilja. Bog daj, da ne bi zamudila odločilnega trenutka svoje usode, zadnje priložnosti za svojo rešitev.«
Gospodarski korak nazaj
Posledice finančne krize čutimo še danes in jih bomo čutili tudi v prihodnje. Obstoj evra in njegove moči je pod velikim vprašajem. Grčija je trenutno ena najbolj zadolženih držav sveta, a nikakor ni glavni problem Evrope, kot se nam skuša velikokrat prikazati. Druge članice, Italija, Španija in Francija, so mnogo večje od Grčije in samo predstavljamo si lahko razsežnosti krize, če preslikamo grški finančni zlom v eno od teh držav. Socialne težave in brezposelnost, tiskan denar kot krpa na stare grehe v obliki dolgov, nizke plače in nizka potrošnja, zadolževanje držav in prelaganje bremen v prihodnost so realnost in obstoječ okvir, v katerega zre sleherni Evropejec.
Če smo nekoč spraševali o resničnosti, zakaj stvari padajo na tla, smo odgovorili z izrazom »gravitacija«. Odgovor, ki je nekaj časa pravzaprav zadoščeval. S Heglovimi besedami: »Če racionalno gledaš na svet, te svet racionalno gleda nazaj.« Pravo vprašanje, ki se zastavlja izčrpanemu gospodarstvu, našim izčrpanim strojem, naši naravi in nam samim, zatorej ni, ali nekaj deluje ali ne. Vprašanje, ki ga danes čutimo in si zastavljamo, je, ali deluje tako, kot želimo, da deluje. Kako želimo, da deluje svet in prihodnost Evrope?
Mnogi strokovnjaki in ekonomisti opozarjajo, da gospodarstvo samo po sebi kliče po prisilnem sabatu. V obzir vzamemo še ZDA in pospešen izgubljajoč tek dolarja ter njegove vodilne vloge svetovne valute. Njegova moč je zelo dvomljiva in močno navidezna, zato je upravičen pritisk na vse tiste akterje, ki bi lahko ogrozili in resno zatresli preostali del sveta in prebivalstva preko oceana. Ne smemo pa pozabiti tudi na veliko Rusijo na vzhodu, ki je ob vsem tem ni prizadel niti umetno ustvarjen padec cen nafte na svetovnih trgih. Ruskega vojaškega pohoda v Ukrajino ni zamajala niti grožnja svetovne javnosti niti omejitev Evrope.
Evropski in ameriški javni dolg je neznosno velik; je na robu tega, da ga raznese, zato ga je potrebno hitro znižati. Z drugim besedami, hitro nabrati kurjavo, preden pritisne naslednja zima. Zato gospodarske rasti ne moremo vrniti z zadolževanjem, presežek javnih financ pa pomeni upočasnitev gospodarske rasti. Tisti, ki želijo danes krepiti svoje gospodarstvo z dolgom, ga morajo biti pripravljeni upočasniti s presežkom, s katerim bodo odplačevali dolg. Vsaka nadaljnja gospodarska kriza bo veliko hujša, če si bomo kar naprej na ramena nalagali breme tega dolga.
Gospodarska in dolžniška kriza je v Evropi zapustila grenak pečat, ki se kaže kot psihoza primanjkljaja v obliki velikanskega dolga. Življenje na robu in gospodarska politika, ki je ušla izpod nadzora in stran od moralnih načel, zahteva, da tisti, ki imajo v rokah škarje in platno, naredijo gospodarski korak nazaj. Nato bo in je priložnost za iskanje novega obzorja, začenši z ozaveščanjem in hvaležnostjo za tisto, kar Evropejci smo, kar imamo in kako močni in bogati smo v resnici. Čeprav se ta resnica pokaže najbolj izrazito v krizi, pogosto v svoji neprijetni goloti, se izrazi tudi v vsej svoji ognjevitosti.
Izzivi pred »šibko Evropo«
Šibka Evropa, kot jo nekateri imenujejo, se je znašla pred na videz nepredstavljivimi vprašanji in izzivi. Ne samo, da jo ogrožata negotovost v Ukrajini in teror Islamske države, temveč se zdi, da so Rusija, Evropa in ZDA glede Sirije in Islamske države vsaka na svojem bregu, osamljeni akterji, ki bi za razumno odločitev morali v dobro vseh strani, odločiti s skupnimi potezami. Evropa je in bo prepuščena sama sebi in se bo morala znajti, kakor najbolje ve in zna. Nadškof Jean-Clément Jeanbart, ki deluje v Siriji in tam živi še z zadnjimi kristjani, ki niso pobegnili pred terorističnim nasiljem, je za enega od slovenskih časnikov kritiziral migrantsko politiko zahodnih držav: »Egoizem in hlapčevski interes, ki ga branijo vaše vlade, bosta na koncu ubila tudi vas.«
Vpliv gospodarske in begunske krize v Evropi kot pekoča vest vedno bolj (znova) zarisuje globalno politiko v smislu kulture in civilizacije. Zavezništvo varnostnih interesov in ideoloških preferenc posameznih držav vedno bolj definira kulturna identiteta kot osrednji dejavnik, ki določa položaj države in Evropske zveze kot celote, in če želimo, tudi njenih prijateljev in sovražnikov. Če si je država v času hladne vojne zastavljala vprašanje: »Na kateri strani si?«, se danes postavlja bistveno bolj temeljno vprašanje: »Kdo si?« Evropa mora poznati odgovor nanj.
Več lahko preberete na druzina.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
