Samoupravljanje s temelji marksizma, pa čeprav teh temeljev skoraj nihče ne pozna
Mnogi nam želijo prodati zgodbo, da je spremenjeni zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih liberalen. To je lahko res, lahko pa tudi ne – seveda odvisno od gledišča, na katerega se postavimo. Težava je v tem, da večina ljudi ne razmišlja o glediščih, temveč samo deli označbe, ki vodijo v (nezavedno) zavajanje. Mnenja o zakonu so lahko deljena, dejstva in njihova ozadja pa govorijo svoje. Zato je pomembno, da znamo brati znamenja časov in da se zavedamo omejenosti, ki jih ima demokracija, »najboljši od slabih sistemov«, kakor jo je opisal Winston Churchill. Če se je mogoče o vsem dogovoriti, potem smo postavljeni pred velike težave: Kaj je torej temelj, na katerem bomo gradili? Ali ni nekega naravnega zakona, ki bi mu lahko zaupali? Kaj točno je tisto, česar si nikoli ne moremo/smemo dovoliti? Nevarne reči, ob katerih ima lahko vsaka nenatančnost hude posledice.
Nepremišljena naivnost
Predvsem želim pokazati na nedoslednost samih »liberalcev«, ki ta predlog spodbujajo. Liberalizem je na kulturnem področju namreč nazor, ki zagovarja enakost vseh življenjskih praks, ki ne ogrožajo drugih ljudi. Ravna se po ponaredku svetopisemskega zlatega pravila in torej pravi: »Kar nočeš, da drugi storijo tebi, tega tudi ti drugim ne stori.« Skratka, sprememba definicije družine menda neposredno nikogar ne poškoduje, torej je – po njihovo – upravičena in dobra.
Vendar pa se v tej novi opredelitvi pozablja na vse, ki bi si želeli skleniti zakonsko zvezo z več osebami naenkrat. Poligamna razmerja, torej poligamija in poliandrija, v novem zakonu (še vedno) niso dovoljena. Naj spomnim, da je poligamija razširjena po mnogih deželah sveta in da tam civilizacija dokaj dobro uspeva – seveda na drugačnih temeljih kakor naša Evropa. Pri muslimanih recimo kot ideal velja, da ima mož štiri žene. Če je lahko do vseh štirih pravičen in jih gmotno preskrbi, jih toliko lahko ima – skupaj tvorijo družino.
Ker naša nova družinska zakonodaja ne predvideva takšnih možnosti, njegovim predlagateljem očitno ne gre za uveljavljanje različnih modelov družine, temveč za uničenje družine. Zavedam se: to je zelo radikalna trditev. Ne želim reči, da je kdorkoli, ki je za spremenjeni zakon, zlonameren. Ne, seveda ne. Ravnajo se po geslu: »Imejmo se radi!«, kakor dobro opisuje knjiga Nova levica in krščanstvo. Opazna pa je nevarna posplošitev, ki slika tradicionalne družine kot vir slabega, nove »družine« pa bodo boljše. Nepremišljena naivnost. Kot da homoseksualni pari ne bodo imeli težav v razmerju, kot da tam ne bo moglo biti nobenega izkoriščanja ali pedofilije. Tradicionalno obliko družine kritizirajo z raznimi pristranskimi raziskavami, nekritično pa idealizirajo novo obliko skupnosti dveh oseb, po novem »družine«. Hkrati pa so proti že uveljavljeni, a za nas novi obliki poligamne družine, ki k nam prihaja z begunci iz Azije in Afrike.
Prisluhnimo marksistom
Da bi razumeli ta zanimiv »levičarski« odnos do družine, moramo malo pogledati v marksizem. Karl Marx pove, da je država represivni aparat, ki pri denarju vzdržuje kapitaliste, delavce pa ohranja v revščini. Državo podpira predvsem Cerkev, saj ji na ta način država omogoča vidno mesto in tako obe delujeta v nekakšnem sožitju, ki tlači delavce k tlom. Tako je trdil Marx, ki katoliškega nauka ni prav dobro razumel, ekonomske okoliščine v tedanji Evropi pa tudi niso izpričevale evangeljske gorečnosti za razdajanje in pomoč ljudem.
Kakor koli, Marxu v začetku 20. stoletja sledi Antonio Gramsci, ki ugotovi, da revolucija ne bo šla ravno najbolje z orožjem, temveč da bo potrebno ljudi »izboljšati« s šolskim sistemom. Temu pa sledi za nas bistveni marksistični modrec: Louis Althusser. Po njegovem je potrebno v vsaki družbi prepoznavati ideološke aparate, ki vsiljujejo človeku nekakšne okvirje, ki jih sicer ne potrebuje. Torej, država ni več samo represivni aparat (policija, vojska), ampak predvsem stroj, ki ustvarja ideologijo. Pri tem se opira na Cerkev, na šolstvo in, ne boste verjeli, na družino. Dokler bo eden od teh aparatov deloval, do takrat bo družba pokvarjena. Tako je vsaj učil žal premalo poznani marksist. Če bi o njem vedeli kaj več, bi se na spremembe znali ozaveščeno odzvati, tako pa je odziv bolj medel. Rajši se trepljamo po ramenih in si govorimo, da se imamo radi, čeprav sploh več ne vemo, kaj to pomeni. Ali pa se nam samo ne ljubi potruditi. Poglejmo zakaj.
Cerkev je izgubila večino vpliva na družbo: velik uspeh komunistov v Vzhodni Evropi, v Zahodni Evropi pa se je razpaslo potrošništvo, ki je peljalo k istemu rezultatu. No, v Sloveniji smo dobili oboje, torej nas rezultat ne more presenetiti. Šola je zasnovana času neprimerno, bralna pismenost upada, motivacija učencev in študentov je, kar se tiče pridobivanja znanja, bolj nizka – za razliko od motivacije za ocene. Kot vemo, pa se je v šole tako ali tako že priplazil duh pristranskega kulturnega relativizma, pa tudi ekscesni primeri spolne vzgoje, ob katerih se na vsake toliko dvigne prah, nato pa se kmalu spet poleže, ker se dogaja kaj drugega bolj »pomembnega«. Kateri ideološki aparat, ki usmerja človeka v razmišljanje znotraj krščanskih okvirov, torej še ostaja? Družina!
Družina kot zadnji branik naravnega prava
Družina, ki jo katoličani razumemo kot osnovno celico družbe, je še zadnji branik naravnega prava, ki je do sedaj veljalo ter bilo temelj krščanske in evropske razsvetljenske morale. Družina je občestvo, kjer se rojeva novo življenje in kjer otrok dobi prve vtise o življenju, s tem pa se bistveno zariše tudi struktura njegovega razmišljanja. Ko pade družina, je v teoriji padlo vse. V praksi se zdi, da je stvar nedolžna. Pa ni. Praksa bo sledila teoriji.
Več lahko preberete na druzina.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
