R. Čakš, Domovina: Ko dobrobit otrok postane drugorazredna tema

Odtujenost od realnosti je ena od bolj izstopajočih značilnosti družbenih elit. Še posebej do izraza pride pri politikih, ki naj bi po naravi stvari upravljali s skupnim dobrim, a mnogokrat nimajo zavedanja, kaj to skupno dobro je.

Slednje zagotovo velja za vlado Mira Cerarja, sestavljeno iz ljudi, ki, razen ministra ali dveh, z realnostjo ljudskega vsakdana nimajo kaj dosti praktičnih izkušenj. Ugledni profesorji, teoretiki in politični aktivisti, vse življenje viseči na javnih sredstvih, ne morejo razumeti duše malega človeka, katerega probleme naj bi v skupno dobro reševali.

Nazornejši primer, kot je v zadnjih letih politika Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve pod Socialnimi demokrati, je težko najti.

Delajo že, ampak …

Nekaj drži kot pribito; ekipi na čelu z ministrico Anjo Kopač Mrak in sekretarko Martino Vuk, ne moremo očitati, da ne delajo ničesar, kot bi lahko dejali za katerega od njihovih ministrskih kolegov. Nasprotno, so zelo aktivni, a kot smo na Domovini pokazali v seriji člankov, se večinoma ukvarjajo z neobstoječimi problemi. Zato je njihovo delo v najboljšem primeru Sizifovo, realno gledano pa potratno in škodljivo.

Podobno velja tudi za trud, vložen v odpravljanje družinskih, vzgojnih in drugih družbenih problemov, kamor sodijo načrtovane spremembe Zakona o preprečevanju nasilja v družini. Vse lepo in prav, gre za pomembno področje, ki potrebuje regulacijo, predvsem pa preventivo, nadzor in kazen, a kaj ko se debata osredotoča na metodiko vzgajanja otrok.

Gledalec, ki je minuli teden spremljal razpravo na pristojnem državnozborskem odboru, si je lahko ustvaril sliko, da se vsi problemi začnejo in končajo pri telesnem kaznovanju otrok.

Slednje je po defoltu označeno za nasilje in kot tako izhodiščna točka vsega slabega in groznega, kar se otrokom s strani nasilnih staršev lahko zgodi.

A podleči skušnjavi razprave o (ne)škodljivosti tovrstne kazni bi pomenilo ujeti se v past, na katero želi to pisanje opozoriti.

Kaj je nasilje nad otroki?

Namreč; reševati problem nasilja nad otroki pri vprašanju vzgojnega udarca po ritki je tako, kot bi se odpravljanja posledic alkoholizma v družini lotili pri stigmatizaciji popitega kozarca vina pri kosilu.

Problematika je vendarle precej širša in se začne tam, kamor pogled ženskih spon osvobojenih liberalk na čelu ministrstva očitno ne seže.

Če ne bi razumele, da hujšega nasilja nad otroci, kot je tortura postmodernega liberalizma s svojim ekstremnim karierizmom in potrošniškim materializmom, ni mogoče izvajati.

Več lahko preberete na domovina.je.