R. Čakš, blog: Celebrity Deathmatch…

… Alenka Basinger Vs Gašpar Gašpar Norris

“Naša politika je laž, sicer predsednica vlade ne bi bila niti tajnica, če ne bi bilo tega blefa.”

Kaj naj si človek misli ob takšni izjavi župana pomembnega slovenskega obmorskega mesta?! Nevljudnost, nesramnost in primitivizem? Morda, a vendar je v šovinistični vulgarizem ovito nabodalo resnice zadelo naravnost v srce; komu lahko Alenka Bratušek oporeka kompetentnost, ko je vendar na najpomembnejši stolček v državi tako rekoč padla z neba?! Konkretno, v ring Celebrity Deathmatch-a med inženirko tekstila in inženirjem navtike. Zmagovalec je poraženko razgalil, ji ukradel vse: čast, avtoriteto, kredibilnost, ugled. »Želim si, da bi bila predsednica vlade name ponosna« je pribil stoječ nad njenim truplom.

Slovenija je v usodnem trenutku zgodovine de facto v brezvladju, krvoločne interesne horde se odkrito in brezsramno spopadajo za zadnje državne krave molznice. Zgražajo se mediji, vstajniki in javnost, pa vendar so sami pomembni akterji te agonije. Zaslepljeni od ideološkega sovraštva so pripomogli k zrušitvi vlade, ki je počela tisto, kar je bilo v danih razmerah edino mogoče, nujno, neizogibno. Srenja ni premogla zrelostne ocene, da v življenju pridejo trenutki, ko je ideološkim razlikam navkljub v dobro naroda potrebno stopiti skupaj. Večne razprtije so destabilizirale državo in razdelile narod, ki najtežje trenutke samostojnosti pričakuje moralno strt in sprt kot še nikoli.

Napovedujoči se potop države bibličnih razsežnosti je posledica nekaj osnovnih nesporazumov.

Prvi je v razumevanju državne lastnine kot nacionalnega interesa katerega največji sovrag je tuj kapital; ti grdi grdi imperialisti, ki bi iz Slovencev ponovno naredili hlapce. V varnem zavetju fame so domači politični izbranci, anonimni apartčiki, kakršen je Mišić, upravljali z državno srebrnino predvsem v korist sebe in lobijev, ki so jih nastavili. Zaradi tega in strokovne nesposobnosti so pridelali večmilijardno luknjo, o kateri te dni priča raziskava Ekonomske fakultete.

Drugi nesporazum izhaja iz bavbava političnega kadrovanja; strah, ki je v sredini votel in ga okrog nič ni je bil ustvarjen z namenom zamegljevanja odgovornosti, predvsem pa v zaščito nastavljenih lojalistov pred desnico, ko bo enkrat prišla na oblast. Medijsko odmevne obtožbe kadrovskega cunamija so v nekaterih primerih delovale zastraševalno učinkovito; najočitnejši primer je od LDS nastavljeni bankir Marjan Kramar, ki je v času prve Janševe vlade mirno končal mandat in iz NLB odkorakal z milijonsko nagrado v svojem žepu in več milijardno kreditno luknjo v žepu davkoplačevalcev.

Dajmo se sprijazniti, dokler je država lastnica podjetij, je politično kadrovanje neizogibno, saj izvoljeni politiki upravljajo državo in prav je, da odgovarjajo za njeno lastnino. Javno problematiziranje te pristojnosti ter ustanavljanje raznih komisij, kadrovsko-akreditacijskih svetov in podobnih kvazi »neodvisnih« organov služi zgolj kaljenju vode zamegljenega močvirja, v katerem gospodujejo roparice nenasitnih interesov. V tistih redkih dnevih, ko se megla dvigne, pa se pred očmi ogorčenih mimoidočih odvija krvoločen boj za preživetje, kakršnega spremljamo te dni.

Ne želimo političnega kadrovanja? Prodaja državnih podjetij je edina pozitivna rešitev te enačbe.

Tretji, najbolj boleči nesporazum je ideološka državljanska vojna, ki služi za odvračanje pozornosti od bistvenega. Tema na očeh od večnih partizansko-domobranskih sporov kapitalskim lobijem omogoča sprotno plenjenje vsega, kar v »prostem času« ustvarijo rdeče-črni.

Več: blog Drugega sveta