Vladimir Sorokin: Putin je gotov

Vladimir Sorokin: Putin je gotov

24. februarja 2022 je z Vladimirja Putina odpadel oklep prepričanega demokrata, ki ga je nosil vsa ta leta. Svet je zagledal pošast, ponorelo in neusmiljeno. Pokazal se je kot pošast, pijana od absolutne moči, vladar agresivnosti in zlobe, ki ga žene odpor do propada Sovjetske zveze in odpor proti zahodnim demokracijam. Od sedaj Evropa nima več opravka z Putinom od včeraj, ampak z novim, s katerim ne bo več mogoč mir.

Članek Putin je gotov, ki ga je napisal Vladimir Sorokin, je bil objavljen 28. februarja 2022 v Sueddeutsche Zeitung. Prevod iz nemščine je za Časnik pripravil Franci Kindlhofer.

V filmski trilogiji Gospodar prstanov Petra Jacksonsa v končnem prizoru namerava Frodo zakleti prstan moči, ki je prebivalcem Srednje zemlje prinesel toliko gorja, vreči v žarečo lavo, a si je v zadnjem trenutku premislil: nataknil ga je sebi. Pod vplivom prstana se je njegov obraz spremenil, lahko si že predstavljamo pošast. Prstan moči ga od tedaj obvladuje …

Ko je Vladimirja Putina leta 1999 Boris Jelcin dvignil na tron, je deloval simpatično, celo privlačno, njegova retorika pametno. Mnogim se je zdelo, da prihaja na vrh piramide moči pameten uradnik brez arogance in precenjevanja sebe, moderen človek, ki je ugotovil, da ima postsovjetska Rusija samo eno perspektivo: pot v demokracijo. O njej je takrat veliko govoril v intervjujih, obljubljal državljanom Ruske federacije reforme, svobodne volitve, svobodo govora, spoštovanje človekovih pravic, sodelovanje z zahodom in predvsem: zagotavljal je, da se ne želi prilepiti na stol.

Že od časov Ivana Groznega se to dogaja z našimi vladarji. To je tragedija

Znano je, da v Rusiji še vedno radi verjamejo temu, kar določen oblastnik počne ali reče. Ta človek je bil, kot je formuliral Gogolj v Mrtvih dušah, vsekakor »v vsakem slučaju prijetna«  pojava: odprt, prizadeval si je razumeti druge, resen, ampak s smislom za humor, čeprav včasih ironičen.

Takrat so ga politiki, intelektualci, polittehnologi, ki štejejo danes med njegove odločne nasprotnike, podpirali. Nekateri so bili celo v njegovem volilnem štabu, ko je šlo za zmago na volitvah. In uspelo je. Ampak takrat je bil usodni prstan že na njegovem prstu: peu à peu se je mož spreminjal v vladarsko pošast.

V Rusiji je bilo in je vladanje še vedno strukturirano v obliki piramide. Ta piramida izhaja že iz 16. stoletja, iz časa Ivana Groznega, strašnega carja, paranoičnega in odvisnega od mnogih razvad. S pomočjo svoje osebne garde je zabil krvavo zagozdo med oblast in ljudstvo, med svoje in druge. Ivan je bil prepričan, da se lahko Rusija vodi samo na en način: treba je zagrabiti oblast in biti okupator v lastni državi. Oblast mora biti surova in takšna, da je ljudstvo ne more spregledati. Tako ljudem ne preostane nič drugega, kot da jo obožujejo. Tisti, ki je sedel na vrhu temne piramide, je imel vse pravice in absolutno moč.

vas Mogoče se sliši paradoksno: v petih stoletjih od takrat je ta princip vladanja ostal v Rusiji nespremenjen. V tem vidim bistvo tragedije naše dežele. Srednjeveška piramida se je ohranila do danes; spremenil se je samo zunanji videz, konstrukcija je ostala stara. Na vrhu je sedel vedno absolutni vladar: Peter I., Nikolaj II., Stalin, Brežnjev, Andropov. Sedaj Putin tam kraljuje že več kot dvajset let. Kljub njegovim nekdanjim obljubam se krčevito drži tega stola. Ta piramida neizogibno zastrupi vladajočega. Njemu in njegovim podari najbolj arhaičen žar: ste gospodarji dežele, katere nedotakljivost se lahko ohrani le s trdo roko; tako nekaj posebnega, kot sem jaz, tako trdi in nepreračunljivi morate biti vi; vam je vse dovoljeno, v ljudstvu morate prebuditi strah in obup, ljudstvo naj vas ne razume, mora se vas bati. Po najnovejših dogajanjih lahko sklepamo, da je Putin popolnoma podlegel ideji, da naj znova obudi rusko carstvo.

Ko je Putin dobil v roke oblast, se je pričel spreminjati. Postal je zasvojen s sovraštvom

Na žalost se tudi Jelcin, ko je na višku perestrojke prišel na oblast, ni dotaknil srednjeveške piramide. Renoviral je samo površino: namesto stare betonsko sive sovjetske je prišla pisana, tlakovana z reklamnimi panoji za zahodno blago. Piramida sama je izostrila pogled na Jelcinovo osebnost: trmoglavost, grobost in alkoholizem. Njegov obraz se je spremenil v togo masko grobe arogance. Kot kronanje svoje vladavine je sprožil nesmiselno vojno proti Čečeniji, ki se je želela ločiti od Ruske federacije. Piramida, ki jo je ustvaril Ivan Grozni, je iz nekdanjega demokrata naredila imperatorja, ki je poslal v Čečenijo tanke in prinesel čečenskemu ljudstvi neskončno veliko trpljenja.

Jelcin in drugi privrženci perestrojke niso samo zamudili priložnosti, da bi to piramido porušili, prav tako niso – drugače kot povojna Nemčija, ki je truplo nacizma v petdesetih letih zakopala – pokopali sovjetske preteklosti. Truplo te pošasti, ki je uničila milijone ljudi in deželo vrgla za sedemdeset let nazaj, je obležalo v kotu. Tam naj razpada. Ampak pokazalo se je, da to truplo še miga, ne pa da bi razpadalo. Ko je prišel Putin na oblast, se je tudi on pričel spreminjati.

Uničena je bila televizijska družba NTV, TV-kanali so prišli v roke njegovih privržencev, nakar je bil na televiziji uveden sistem stroge cenzure. Na ta način je postalo nemogoče, kritizirati Putina. Mihail Hodorkovski, šef najuspešnejšega podjetja v Rusiji, je bil aretiran in obsojen na deset let zapora, njegov koncern Yukos so Putinovi privrženci izropali. Ta specialna operacija je služila zastraševanju drugih oligarhov. Nekateri so Rusijo zapustili, drugi so se priliznili Putinu, nekateri teh so postali Putinova denarnica.

Piramida se trese, a čas se je ustavil. Kot velika ledena gora drsi dežela nazaj v preteklost – najprej v sovjetsko, potem pa še dlje: do srednjega veka.

Putin je dejal, da je bil propad Sovjetske zveze največja katastrofa 20. stoletja. Ne sreča kot za večino s pametjo obdarjenih ljudi v deželi, v kateri ne najdete družine, čez katero ne bi bilo zapeljalo rdeče kolo stalinizma in pustilo za seboj mrtvih. Ampak Putin ni mogel več izgnati iz sebe tega, kar je bil: oficir KGB-ja, kateremu je bilo zabito v glavo, da je SZ upanje naprednega človeštva, zahod pa sovražnik, ki ima za svojo nalogo uničiti nas, Ruse. S tem ko je začel vrteti kolo časa nazaj, se je zopet videl v svoji sovjetski mladosti, ko mu je dobro šlo – in kmalu je želel vse svoje podložnike prisiliti, da gredo skupaj z njim tja nazaj.

Klečeča Rusija se je dvignila, pravijo njegovi sledilci. Se moramo smejati?

Posebnost piramide moči je, da tisti, ki sedi najviše, prenaša svojo psihosomatiko na vso deželo. Ideološko je putizem, naravnan eklektično, se pravi je brez novih impulzov. Za čaščenje vsega sovjetskega uporablja nekakšno fevdalno etiko: pri Putinu se meša Lenin s caristično Rusijo in pravoslavjem.

Putinov filozof za telo in želodec je Ivan Iljin (1884–1954): monarhist, nacionalist, antisemit, ideolog gibanja belcev. Lenin ga je 1922 izgnal in je ostal v emigraciji. Ko je prišel v Nemčiji na oblast Hitler, je Iljin to pri sebi pozdravil, ker »je preprečil boljševizacijo Nemčije«: »Odločno nasprotujem temu, da bi dogodke zadnjih mesecev ocenjeval s stališča nemških Judov,« je pisal. »Večna liberalno-demokratična dopadljivost je odstranjena.« Šele ko je Hitler označil Slovane za drugorazredno raso, mu je Iljin to zameril. Upal si ga je kritizirati in je tako padel v nemilost pri Gestapu, iz katerega rok ga je odkupil Sergej Rahmaninov. V svojih zapisih je Iljin izrazil upanje, da se bo po padcu boljševizma pojavil vodja, ki bo pripravljen in tudi zmožen dvigniti klečečo Rusijo na noge.

Klečeča Rusija, ki se postavi na noge, je priljubljen moto Putina in putinistov. Na Iljina spominjajo tudi njegove zadnje izjave o »od Lenina ustvarjeni« Ukrajini. Neodvisne Ukrajine v resnici ni ustvaril Lenin, pač pa Centralna Rada – skupščina v Kijevu januarja 1918, takoj ko je bila na Leninovo iniciativo razpuščena ustavodajna skupščina. Ta država ni bila Leninova zasluga, kvečjemu posledica njegove agresije.

»Pod Putinom se je Rusija postavila na noge!« radi pripovedujejo njegovi zagovorniki. Nekdo se je ponorčeval, če se je Rusija res pobrala, potem je bila zelo kmalu zopet na vseh štirih, pohlapčena od korupcije, avtoritarizma, samovolje uradništva, revščine. In sedaj lahko vsemu dodamo še vojno.

Povsod razširjena posebna sorta: ljudje, ki razumejo Putina

Mnogo se je zgodilo v teh dvajsetih letih. Tudi obraz tega predsednika je okamnel kot maska, ki izžareva trdoto, slabo voljo in nezadovoljnost. Glavno sredstvo komunikacije je laž – majhna in velika laž, majhen izgovor, ravno tako v bistvu laž z odtenki avtosugestije. Rusi so se že zdavnaj navadili na predsednikovo lažno retoriko. Na žalost jo tudi že Evropejci tolerirajo. Vsakemu evropskemu državniku, ki je priletel v Kremelj, so bile servirane lažne konstrukcije (nazadnje ob tej absolutno panaroidni mizi), ki so bile potem na tiskovni konferenci predstavljene kot »konstruktiven dialog«, in vsak je šel svojo pot.

Kakšen smisel ima sploh govoriti s takšnim voditeljem? Ni pisatelj niti umetnik, živeti bi moral v realnem svetu in stati za vsako svojo besedo. Angela Merkel, ki je odrasla v NDR in je spregledala Putinovo pravo narav, je poskušala šestnajst let vzpostaviti s Putinom dialog. Sadovi teh poskusov so bili zasedba gruzijskega ozemlja, aneksija Krima, zasedba tako imenovanih ljudskih republik Doneck in Lugansk – no, in sedaj ta vojna proti Ukrajini. »Prinašalec miru« Obama je Putinu po njegovi vojni proti Gruziji in prisvojitvi njenega ozemlja predlagal, da bi na novo vzpostavili medsebojne odnose. Sledila je priključitev Krima in vojna v vzhodni Ukrajini.

Putinova notranja pošast se ni hranila samo s piramido moči, podkupljivostjo ruske elite, kateri Putin kot kakšen car svoji služinčadi (satrapom) vrže tu in tam mastne zalogaje s svoje mize. Pitali so ga ravno tako neodgovorni zahodni politiki, cinični zaslužkarji, koruptivni novinarji in politologi. Močan in konsistenten vladar! To je vse fasciniralo! »Novi ruski car« – poživljajoč kot vodka, kot kaviar.

V teh letih sem v Nemčiji vedno znova srečeval ljudi, ki so razumeli Putina. Začenši pri taksistih pa tja do poslovnežev in profesorjev. Možakar pri oseminšestdesetih je priznal: »Meni je Putin všeč!« – »Kako to?« – »Močan je. Reče, kar misli. In je proti Ameriki. Ne kot naši brezjajčniki.« – »Ampak vas ne moti, da vlada v Rusiji takšna korupcija, praktično ni volitev niti nobenega neodvisnega sodišča, opozicija bo likvidirana, podeželje je vedno bolj revno, Nemcov je bil umorjen, televizija propada kot propagandni instrument?« – »Ne. To so vaše notranje zadeve. Če Rusi ne protestirajo, pomeni, da jim je Putin všeč.« Železna logika. Kaže, da nemške izkušnje iz tridesetih let Evropejcev niso naredile pametnejših.

Njegov režim se bo sesul. Ta vojna je začetek konca

Ampak mislim, da večina Evropejcev ni takšna. Poznajo razliko med diktaturo in demokracijo, vojno in mirom. Putin je za napad na Ukrajino skoval konstrukt »posebna operacija proti ukrajinskim agresorjem«. On šteje to k svojim uspehom: da je miroljubna Rusija odvzela »ukrajinski hunti« Krim in sprožila vojno v vzhodni Ukrajini, sedaj pa je napadla celotno Ukrajino. Skoraj tako kot Stalin Finsko leta 1939.

Za Putina je vse življenje ena sama specialna operacija. Iz črnega reda KGB ni prevzel samo zaničevanja navadnih ljudi, ki so bili vedno le manevrska masa za državni moloh, ampak tudi osnovni princip vsakega čekista: nikoli odprto govoriti. Vse mora ostati tajnost. Privatno življenje, družina, navade.

Ampak: s to vojno je Putin prekoračil rdečo linijo. Maska je odstranjena. V Evropi je sprožena vojna brez osnove. Putin je agresor. Evropa bo imela žrtve in veliko bo uničenega. Netilec vojne je človek, ki ga je absolutna moč pokvarila in ki se je odločil spremeniti zemljevid sveta. Če natančneje poslušamo njegov govor v četrtek, 24. februarja 2022, v katerem naznanja »špecoperacijo«, ugotovimo, da je večkrat omenil Ameriko in Nato kot pa Ukrajino. Spomnimo se njegovega ultimata Natu pred kratkim. Njegov cilj ni Ukrajina, ampak zahodna civilizacija. Sovraštvo proti njej je sesal s črnim mlekom KGB-ja.

Putizem je na poti propada, ker je sovražnik svobode, sovražnik demokracije. Ljudje so to dokončno spoznali. Napadel je svobodno, demokratično državo, ker je svobodna in demokratična. On je na koncu, ker je svet svobode in demokracije večji kot njegov mračni, odurni brlog. Na koncu je, ker si želi novi srednji vek, naslonjen na korupcijo, laž, nespoštovanje človeške svobode. Ker je on – preteklost. In mi moramo storiti vse, da bo ta pošast enkrat za vselej tudi ostala preteklost.