Vprašanje v tej vojni ni, kdo dela dobro in kdo hudo, ampak ali je vojna sploh lahko nekaj dobrega, če v vojni trpijo in umirajo navadni ljudje na obeh straneh. Drugo vprašanje, ki dopolnjuje prvo, pa je, v čigavem imenu in za kašno ceno trpijo navadni ljudje, ki se med seboj ne poznajo.
Evropa in svet se treznita, čakajo nas težki časi, slovenska levica pa še vedno noče razumeti latinskega reka: »Igitur qui desiderat pacem, praeparet bellum.« (Če želite mir, pripravite se na vojno.)
V spopadu med Ukrajino in Rusijo smo se opredelili za ukrajinsko stran, ne da bi kaj dosti razmišljali ali izvedeli o njej. Ignorirali pa smo holokavst, ki ga doživljajo prebivalci Donecka in Luganska sedem biblično dolgih let, v katerih je nad zahodom Ukrajine svetilo sonce, vzhod pa zaobjela globoka zmrzal.
Kako je ruski predsednik Putin, kot zaupanja vreden človek, postal monster. In kaj ga čaka.
Kaj želimo v EZ? Dražje življenje in svobodo ali cenejše energente ter strah, da se lahko vsakih nekaj let zbudi kak norec in začne terorizirati Evropo, ker je slučajno velik in založen z dobrinami, ki jih mi nimamo?
Je nenavadna poteza Svetega sedeža ob bojkotu ruskega zunanjega ministra Lavrova morda posledica pomanjkanja navodil ali, upajmo da ne, nekakšna višja politika lažne nevtralnosti?