Zakaj zgražanje in panika zaradi prodaje neke stavbe, ki naj bi nekoč postala cerkev? Tisti zidovi, pa naj bodo še tako lepi, še niso Božje bivališče. V Sloveniji imamo ogromno čudovitih »Božjih hramov«. In koliko ljudi sedaj zahaja vanje?
Bog zase ne zahteva obokanih in s freskami prekritih stavb. Bog ne potrebuje pozlačenih križev in tapeciranih klopi. Če resnično verjamemo, da je Bog ljubezen, potem vemo, da ljubezen ne potrebuje nobenega razkošja. Potrebuje svoj košček tišine, da se v umirjenosti popolnoma preda. Mar ne bo naša slava Njemu še večja in lepša pod obokom neskončno domiselnih oblakov?
Tako kot ljubezen med ljudmi vedno najde pot, tudi Bog najde najbolj neverjetne poti, da se približa človeku. Samo naše roke in naše oči naj ne bodo povešene v tla, ampak naj se dvignejo tja, kjer ni zidov, ni omejitve.
Dokler se bo Cerkev (katere del sem tudi jaz) ukvarjala predvsem z zidovi, ne bo Božje milosti, ki bi nam dala duhovnikov in škofov. Ko bodo naša srca iskreno molila, nam bo Bog dal obilja.
Prav je, da ponovno obudimo razpravo o tem, kakšno Cerkev želimo. Tako, ki funkcionira kot podjetje, ki ima svojega upravitelja (ki je hočeš nočeš duhovnik), ki plačuje davke, najema kredite, ki piše poročila, ki najema izvajalce del… ali tako, kot si jo je zamislil Kristus – Cerkev, v kateri je vsak sprejet in vsak prispeva s svojimi talenti. Kar pomeni, da župnija ne funkcionira kot podjetje, ampak kot skupnost. Kar pomeni, da se z njenim upravljanjem ne ukvarja župnik, ampak upravitelj. Kar pomeni, da teolog ne sklepa pogodb z gradbinci, ampak to počne pravnik.
Duhovnik je naša vez z Bogom, je posredovalec Božje besede, je prinašalec Svetega Duha, je tisti, zaradi katerega smo lahko vsak dan deležni največjega daru – svete Evharistije! Najpomembnejše delo na tem svetu, mi pa mu za povrh naložimo še gradnjo cerkva! O, sveta preproščina!
Nič nimam proti gradnji cerkva, da ne bi kdo narobe razumel. Prav je tudi, da se župljani zbirajo v posvečenem prostoru k daritvi Svete maše. A cerkev bi morala graditi skupnost, ne župnik.
Napisali smo si Zakon o verskih skupnostih. Za katerega se je izkazalo, da je nadvse pripraven za to, da se versko skupnost spravi na raven najbolj otročje igrice, v kateri šest mesečniki tolčejo z lonci in pokrovkami. In potem štejemo, koliko članov bi morala imeti verska skupnost, da bi jo lahko registrirali. Ujeli smo se v past, kjer se poskuša to, kar je eshatološko, potegniti nazaj na zemljo in razvrednotiti, ponižati Resnico.
Naš domet je ostal na ravni zemeljskega, pozabili smo, da smo ustvarjeni za višje cilje. Za delovanje družbe si pišemo pravila, ki so velikokrat daleč od naravnega zakona. In potem se jih (ko nam to ustreza) držimo, ne glede na to, kakšne posledice povzročamo s tem. Smo kot farizeji in pismouki, ki so se držali postave, bistvo pa so spregledali. Božji Sin je s svojo milostjo šel mimo njih.
Koliko časa bomo še ostajali v starozaveznih svetiščih? Novozavezna Resnica namreč čaka, da jo sprejmemo v tempelj, ki ga vsak nosi s sabo – v svoje srce.
