Pro et Contra: Dostojno končanje življenja

Obeta se zakonska ureditev v zvezi s tako imenovanim dostojnim končanjem življenja. Predstavljena so različna mnenja zagovornikov in nasprotnikov takega končanja ter končni izid, če morebitna zakonska ureditev ne bo predstavljala le mrtvih črk na papirju. Mnenja zagovornikov in nasprotnikov se nanašajo na iztočnice.

Iztočnice

Iztočnice od 9 do 20 so povezane z izkušnjami iz tujine.

1. Vemo, za kakšno zakonsko ureditev gre?
2. Sta samoodločanje in avtonomija posameznika najvišji vrednoti?
3. Kakšno vlogo imata dobrodelnost in sočutje do trpečih in neozdravljivo bolnih?
4. Sta “ubiti” in “pustiti umreti” moralno enakovredni dejanji?
5. Pokojnine in zdravstveno varstvo obremenjujejo državni proračun.
6. Je človek res samo produktivno bitje?
7. Je zahteva, da gre za neozdravljivo bolezen, varovalka, da ne pride do zlorab?
8. Pojavnost misli na samomor je pri ljudeh zelo različna, čeprav imajo enake probleme.
9. Po legalizacijah evtanazije in samomora z medicinsko pomočjo njuni števili iz leta v leto naraščata.
10. Število evtanazij bolj narašča kot število samomorov z medicinsko pomočjo.
11. Število evtanazij je največje pred počitnicami.
12. Tretjina opravljenih evtanazij je pomanjkljivo dokumentirana.
13. Evtanazijo se izvaja pri duševnih bolnikih.
14. Evtanazijo se izvaja pri mladih ljudeh.
15. Pri pomoči pri samomoru se lahko pojavijo zapleti.
16. Pri zdravnikih, ki izvajajo evtanazijo, je večja pojavnost samomorov.
17. Zdravniki lahko bolniku prigovarjajo, naj konča življenje, saj imajo dvojno vlogo.
18. Odmerki učinkovin za prostovoljno dokončanje življenja se dražijo.
19. Po legalizaciji prostovoljnega končanja življenja narašča število samomorov brez pomoči.
20. Število opravljenih evtanazij je pri zapornikih glede na njihovo število nadpovprečno.

Mnenja zagovornikov prostovoljnega dokončanja življenja

1. Vsekakor je širša javnost imela priložnost slediti različnim mnenjem zagovornikov in nasprotnikov ter pogovorom in razpravam o pozitivnih posledicah uzakonitve dostojnega dokončanje življenja. Težnje po uzakonitvi dostojnega dokončanja življenja v Sloveniji so podprte s številnimi argumenti strokovnjakov in društev. Klicem na pomoč je država dolžna prisluhniti in nato morajo zdravniki ukrepati. Seveda pa je nadaljnja širša razprava koristna, da bi vsi pomoči potrebni lahko dostojno dokončali življenje. Nujno je potrebno dopolniti zakonodajo, ki se nanaša na postopke zdravljenja, ki se že do sedaj izvajajo, ker jih predpisi dopuščajo. Tako se včasih izvaja zdravljenje z visoko dozo protibolečinskih zdravil, ko bolnik dokonča življenje zaradi stranskih učinkov zdravil, ki lajšajo trpljenje.
2. Samoodločanje posameznika v vseh življenjskih okoliščinah je eno izmed osnovnih načel demokracije. Človek ima pravico biti neodvisen posameznik in avtonomno skrbeti zase. Ker je lahko prisoten strah pred izgubo te pravice in človeškega dostojanstva, se je povsem vredno vprašati, kako se lahko človeku pomaga. V skrajnem primeru, ko zaradi starosti ali bolezni človek ne more dobro skrbeti sam zase in je vedno bolj odvisen od pomoči drugih, se lahko človeku pomaga pri izvajanju samomora. Po drugi strani pa da evtanazija bolniku možnost nekega nadzora nad tem, kako bo potekalo njegovo življenje pred dokončanjem življenja, in predvsem, kdaj se bo izteklo. Jasno je torej, da za marsikoga vrednota svetosti življenja ni na prvem mestu vrednot oz. ni pred drugimi vrednotami, temveč sta samoodločanje in avtonomija pred njo.
3. Dobrodelnost in sočutje sta gotovo najbolj pomembna razloga za uzakonitev prostovoljnega končanja življenja. Paliativna oskrba je le delna alternativa, saj je treba reševati bolnikove konkretne potrebe, ki se jih s paliativno oskrbo žal ne more v celoti zadovoljiti.
4. “Ubiti” in “pustiti umreti” sta lahko moralno enakovredni dejanji, še posebej če gre za vlogo zdravnika, ki mora delovati v bolnikovo dobro oz. v njegovo korist. Zato je uzakonitev aktivne evtanazije povsem smiselna razširitev obstoječe pasivne evtanazije, ko se bolnika pusti umreti. Do prisilnih evtanazij pa gotovo v nobeni državi ne prihaja, saj je svobodno odločanje posameznika v demokratičnih državah povsod z zakonom zaščiteno. Prisilno evtanazijo, ki se jo izvaja brez izrecno izražene volje pacienta, pa težko ločimo od uboja.
5. Da, na ta način se prihrani denar, ki se ga lahko nameni za prepotrebno zdravstveno varstvo drugih ljudi. Skrajšajo se tudi čakalne vrste. Zato imata uzakonitev pomoči pri samomoru in evtanazije vsestranske prednosti. Prekinitev neznosnih bolečin ni edina prednost prostovoljnega končanja življenja.
6. Človek nikakor ni samo produktivno bitje! Vsak človek se lahko ukvarja s številnimi dejavnostmi, kot sta npr. šport in umetnost. Ko pa človek hudo zboli se velikokrat ne more ukvarjati s stvarmi, ki so mu včasih dajale smisel življenja. Ko življenje postane neznosno breme, je odločitev za prostovoljno dokončanje življenja lahko pogumna in modra odločitev.
7. Da gre za nevzdržno stanje bolnika in da ni možno, da bi se njegovo zdravstveno stanje izboljšalo, sta pomembni dobri varovalki, da ne prihaja do zlorab oz. napak pri izvajanju pomoči.
8. Ljudje različno prenašajo bolečino, zato je povsem ustrezno, da imajo tudi pravico, da dokončajo svoje lastno življenje pri različnih stopnjah bolečine. Zakonodaja o pomoči pri samomoru seveda sploh nikogar ne sili, da opravi samomor ali da pri njem kakorkoli sodeluje. Gre za posameznikovo odločitev, kako dolgo se bo odločal, svoboda posameznika pa je eden izmed temeljev demokracije.
9. Strah pred trpečim končanjem življenja in želja po mirni ter spokojni poslovitvi vodita do zahteve po evtanaziji in pomoči pri samomoru, ki prinašata izogib trpljenju. To moderna, vedno bolj razvita medicina omogoča, zato je treba prebivalce seznaniti o možnostih, ki jih ta nudi. Prebivalci razumno spoznavajo prednosti dostojnega dokončanja življenja, ko res ni druge rešitve, in na ta način sledijo ugotovitvam različnih strokovnjakov. Zato je naraščanje števila evtanazij in števila samomorov z medicinsko pomočjo gotovo nek pozitiven trend. Dosega se namen, da sčasoma opozorila o pravicah do dostojnega dokončanja življenja dosegajo čim več prebivalcev. Zato je tudi razumljivo, da se o prednostih takega dokončanja življenja pouči vse študente zdravstvenih smeri.
10. Gre za osveščenost prebivalstva o prednostih humanega dokončanja življenja. Vsekakor to naraščanje nakazuje, da je potrebno poleg samomora z medicinsko pomočjo pod strogimi pogoji uzakoniti tudi evtanazijo.
11. Vsi letni časi so primerni za prekinitev neznosnih bolečin in nihče ne podpira zlorab. Na podlagi zakonskih besedil se jasno vidi, kako nedvoumno so opredeljene zakonodaje na področju evtanazije, zato je kakršenkoli dvom o storjenih nepravilnostih pri izvajanju povsem neupravičen. Sicer pa je čas pred počitnicami terminsko ugoden, saj je največja umrljivost brez pomoči pri dokončanju življenja pozimi. Tako so namreč pogrebni zavodi časovno nekoliko bolj enakomerno obremenjeni. V vseh državah, kjer je evtanazija dovoljena, je dovoljena le na izrecno željo bolnika. Bolnik, ki za evtanazijo ali za pomoč pri samomoru zaprosi, lahko prošnjo kadarkoli prekliče oz. iz postopka izstopi.
12. Pomanjkljiva dokumentacija nikakor ne pomeni, da se pri izvajanju dogajajo nepravilnosti, saj imajo zakoni mnogo varovalk, zaradi katerih ni možno, da bi prišlo do zlorab. Treba se je zavedati, da se lahko prošnjo odobri, če so izpolnjeni strogi pogoji, in da strokovni nadzor vedno poteka. Pri dokumentaciji gre bolj za nepomembne zaplete pri zahtevanem natančnem izpolnjevanju nekaterih formularjev. Najbrž bi morali biti formularji bolj pregledni. Spremembe zakonodaje o evtanaziji so sicer dobrodošle, če se pravice trpečih ne okrnijo.
13. Žal tudi duševne bolezni lahko povzročajo tako hude probleme, ki so za posameznika nepremostljivi za dostojno življenje. Zato je lahko evtanazija tudi za duševne bolnike izhod v sili, če psihiatri hude bolezni ne morejo zdraviti na kakšen drug način.
14. Bolezen žal ne izbira po starosti in nekatere hude bolezni imajo celo večjo pojavnost pri mladini. Ob upoštevanju vseh varovalk je v skrajnih primerih tudi za otroke evtanazija povsem upravičena. Diskriminacija namreč nikakor ni upravičena pri tako pomembnih stvareh, kot je zdravje.
15. Pri pomoči pri samomoru prisotnost zdravnika res ni nujna, je pa zaželena, da ne pride do zapletov. V nekaterih primerih je namreč izvajanje neuspešno.
16. Noben zdravnik ni prisiljen, da pomaga pri samomoru ali da opravi evtanazijo. Zakonodaje namreč dopuščajo ugovor vesti, tako da zaradi uzakonitve prostovoljnega končanje življenja res niče ni v slabšem položaju. Sicer so na tem področju tudi zdravniki potrebni izobraževanja, da bi vsi razumeli vlogo pomoči pri dokončanju življenja, ko si bolnik to pomoč želi ali jo pričakuje. Smiselno je, da se v zakonodaji odpravi vse morebitne nejasnosti in, če je le možno, upošteva vse pomisleke nasprotnikov pomoči pri samomoru ali evtanazije.
17. Zdravnikova poklicanost je, da bolnika zdravi in s tem skrbi za njegovo življenje. Ker je tudi dokončanje življenja del življenja, je zdravnikova dolžnost, da bolniku tudi takrat pomaga. Zdravniki imajo torej moralno obvezo, da bolniku pomagajo tudi pri končanju življenja. Zato zdravniki nimajo nikakršne nove oz. dvojne vloge, saj gre v vseh primerih za dobrobit človeka.
18. Problem dragih zdravil se da rešiti z večjim številom ponudnikov. Sicer pa naj bi bila uspavala vključena v zdravstveno zavarovanje, da ne bi bil kdo zapostavljen zaradi slabšega materialnega stanja.
19. Če hočemo ugotoviti, zakaj to število samomorov naraste, je treba podrobno raziskati posamezne primere.
20. V veliki večini primerov gre za najhujše kriminalce, obsojene na dolgoletne zaporne kazni, ki velikokrat v zaporih stagnirajo zaradi različnih vzrokov. Te vzroke je treba čim prej odpraviti. Sicer pa je pomembno, da imajo tudi ti zaporniki pravico do dostojnega dokončanja življenja.

Mnenja nasprotnikov predčasnega končanje življenja

1. Nekaj razprav v zvezi z obetajočo se zakonodajo smo lahko v medijih zasledili, toda nepristranskih soočenj zagovornikov in nasprotnikov dostojnega dokončanja življenja je bilo malo. Ker slovenska zakonodaja ne podpira podaljševanja življenja za vsako ceno, po drugi strani pa predpisuje pregon ubojev, velike spremembe zakonov niso potrebne.
2. Najprej se je treba spomniti na rek: “Kdor noče sprejeti pomoči, je tudi dati noče.” Tako humana družba ne more sloneti na avtonomiji posameznika, pač pa na razumevanju, sočutju in dobrodelnosti do bolnikov in sebe. Človek se ne rodi avtonomen, ampak nemočen, zato je samoumevno, da bolnik sprejme pomoč, ko jo potrebuje. Poudarjanje nekaterih vrednot, kot sta npr. avtonomija in samoodločanje posameznika, je izraz individualizma, ki vodi k dehumanizaciji celotne družbe. Starost in tudi huda bolezen imata nek pomen oz. nalogo.
3. Odnos do trpečih in neozdravljivo bolnih mora biti temeljit, kar zagotavlja paliativna oskrba. Treba se je vprašati, ali morda ne gre pri našem odnosu do bolnika za sentimentalnost, za površnost in predvsem skrb za lastno ugodje. Ali gre za sočutje, če rešimo problem trpečega bolnika tako, da ga umorimo? Ne! Bolnik potrebuje ustrezna zdravila in predvsem toplo besedo, ne pa mrzel strup.
4. “Ubiti” in “pustiti umreti” nikakor nista moralno enakovredni dejanji, če le zdravnik stori, kar je v njegovi moči.
5. Ker je denar zaradi človeka in ne človek zaradi denarja, je vsako razmišljanje o prihrankih denarja gnusoba. V Sloveniji so bila do sedaj v od države podprtih medijih predstavljena v večji meri mnenja zagovornikov, kar kaže, da imajo pri oblikovanju mnenj precejšnjo vlogo denarja lačne ustanove.
6. Ideologijo produktivizma se promovira z dolgimi čakalnimi vrstami za specialiste in s pomanjkanjem bolnišničnih postelj. Bolnik dobi sporočilo, naj se umakne, ker ni produktiven. Ne gre za izgorele zdravnike, pač pa za nekatere politike, ki udejanjajo zavrženo ideologijo. Pri nas tako obstaja nevarnost, da bo večina ustavnih sodnikov spregledala ali si razlagala po svoje 17. člen ustave, če bo prišlo do ustavne pritožbe.
7. Pri bolnikih se ne more z gotovostjo trditi, v katerem primeru ni možno, da bi se njegovo zdravstveno stanje izboljšalo. Zato v praksi ta varovalka ne ščiti pred napakami v tem kontekstu, zdravnik pa naj bi deloval v bolnikovo dobro oz. v njegovo korist. Poznamo primere bolnikov, ki so zboleli za različnimi boleznimi in so jim zdravniki napovedali le še kratko življenje, a so živeli precej dlje od napovedanega časa.
8. Človek je čustveno bitje, ki danes gleda na stvari tako, jutri pa na iste stvari spet drugače. Poleg tega je trpljenje nekaj subjektivnega, česar ni mogoče izmeriti. Nesmiselno je, da bistvene življenjske odločitve slonijo na trenutnem razpoloženju ali negotovosti. Marsikateri osamljeni bolnik hoče le vzbuditi pozornost. Če npr. starostnik reče: “Najraje bi umrl,” to večkrat pomeni: “Osamljen sem,” ne pa: “Potrebujem pomoč za dokončanje življenja.” Potemtakem je treba programe za preprečevanje samomorov okrepiti in zakonodajo o pomoči pri samomoru zavreči, saj ne sledi niti stroki niti zdravemu razumu.
9. Kriteriji za izvajanje predčasnega končanja življenja postajajo sčasoma vedno bolj ohlapni. Za spolzko področje gre. Tisto, kar je bilo včeraj družbeno nesprejemljivo, je danes postalo normalno. Tako se širi krog upravičencev oz. niža starostno mejo za končanje življenja, predvsem pa se vedno manj skrbi za trpeče in osamljene ljudi. Začne se s strogim zakonom, da se lahko izvaja evtanazijo ali pomoč pri samomoru le, če bolnik neznosno trpi. Čez čas pa se postopno privede zakonodajo do absurda, saj se lahko usmrti depresivne najstnike, ki jih muči dejstvo, da evtanazija obstaja. Absurdno je tudi, da število evtanazij narašča, čeprav obstajajo vedno bolj učinkovita protibolečinska zdravila. Če se uzakoni samo pomoč pri samomoru, se zaradi spolzkosti področja lahko čez čas pojavijo glasovi zagovornikov evtanazije, rekoč: “To je zapostavljanje hudo bolnih. Za dostojno dokončanje življenja je evtanazija celo bolj potrebna.” Celo duševno prizadeti ljudje niso varni pred cilji zagovornikov, ki sicer veliko govorijo o sočutju. Predčasno končanje življenja je tako rezultat proizvodno-potrošniške patologije.
10. Človek ima pri pomoči pri samomoru več možnosti za razmislek, tako da v večini primerov odločitev odlaga iz dneva v dan oz. iz meseca v mesec, čeprav ima na nočni omarici strup. Tudi bolnik namreč lahko najde v življenju kaj lepega. Pri evtanaziji pa gre za neoseben odnos zdravnika do bolnika, saj si ne vzame dovolj časa za pravi pogovor. Zdravnik si misli: “Opravimo to čim prej, saj imam prošnjo in vsa dovoljenja podpisana.” V ozadju je torej pomanjkljiva skrb za bolnika.
11. Otroci hočejo imeti svoj mir z begom pred odgovornostjo oz. pred skrbjo. Nikakor niso le neznosne bolečine razlog za evtanazijo. Nujno bi bilo preučiti dokumentacije o evtanazijah. Obstaja sum, da bolniki, ki izrazijo strinjanje z evtanazijo, večkrat niso prisebni ter se ne zavedajo dobro svoje situacije. Strokovni nadzor je nezadosten. Nujno je torej, da se zakonodajo o evtanaziji zavrže, saj je v ozadju lagodnost.
12. Ker je dokumentacija o izvajanju zakonsko zaščitena zaradi varstva osebnih podatkov, ni jasno, za kaj točno gre. Ena izmed variant je, da se pred izvajanjem evtanazije bolniki premislijo in ne izrazijo svojega soglasja. Take neprostovoljne ali prisilne evtanazije, ki so izvršene brez prave privolitve, so nezakonite. Kazenski pregoni bi bili nujni, do njih pa ne prihaja. Ker umori predstavljajo zelo verjetno znaten delež, je treba legalizacijo evtanazije zavreči. Zaradi spolzkosti področja pa je bolj verjetna nasprotna možnost – uzakonitev neprostovoljne evtanazije, ki se jo izvaja v primerih, ko bolnik zaradi kome, nezavesti ali drugih okoliščin ne more izraziti svojega strinjanja z njo pred izvršitvijo. Razlog zagovornikov za uzakonitev tovrstne evtanazije bi bil: “Saj se jo že izvaja v eni tretjini primerov. Zakaj naj ne bi zakonsko uredili tega izvajanja?”
13. Evtanazija bi morala biti brez izjeme prepovedana za vse duševne bolnike. Psihiatri znajo pomagati takim bolnikom na veliko načinov. Sicer pa zaradi bolezni lahko v takih primerih nastopi nerazsodnost.
14. Za nekatere mladostnike je evtanazija vabljiva zaradi pripravljenosti darovanja svojih organov. Organi mladih ljudi so zelo zanimivi za trgovce, če ne gre za rakasta obolenja. Ker so zastrupljeni organi neprimerni za presaditev, mladostnik dobi najprej le anestezijo, tako da mu še živemu izrežejo organe.
15. Za strašne preizkušnje gre. Morda pa so negativni izidi izvajanja posledica negotovosti, da je samomor pravi izhod v sili. Človek dobi še eno priložnost za premislek.
16. Zdravniki občutijo pritiske različnih izvorov. Odgovorni zdravniki točno vedo, da pri pomoči pri samomoru ali pri evtanaziji ne gre za aktivnost, za katero so se šolali, temveč za razvrednotenje njihovega poslanstva. Poleg tega je problematično, da ima zdravnik, ki podpira samomor ali evtanazijo, prednosti pri napredovanju ali kandidiranju za vodilne položaje, kot je npr. direktor bolnišnice. Sicer so zdravniki v Sloveniji, ki skrbijo za težke bolnike, jasno izrazili probleme uvajanja pomoči pri samomoru in evtanazije. Ti zdravniki bi bili z uvedbo nove zakonodaje najbolj pod pritiskom zakonodaje in zavarovalnic. Tudi zdravnik mora razsodno ravnati, kar ni nujno, da se povsem ujema z bolnikovimi željami in pričakovanji. Sprevrženo je tudi, da mora zdravnik, ki prejme prošnjo za pomoč pri nedostojnem končanju življenja, bolnika napotiti k zdravniku, ki se s tako prošnjo strinja.
17. Z novo vlogo bodo imeli zdravniki širše področje delovanja oz. več pooblastil, zato bodo imeli večjo odgovornost. Poleg nerojenih otrok bodo sedaj v njihovih rokah še bolniki. Zaradi možnih zlorab bodo bolniki nezaupljivi do svojih zdravnikov.
18. Strupi so vedno dražji zaradi njihove večje prodaje. Nekatera farmacevtska podjetja hočejo namreč zaslužiti denar.
19. Do samomorov brez pomoči prihaja tudi zaradi negativnega vpliva izvajanja predčasnega končanja življenja na samopodobo občutljivih ljudi.
20. Zapori naj bi bili prevzgojni zavodi za vse zapornike. S pravilnim vzgojnim pristopom lahko tudi zaporniki najdejo nek pozitiven smisel življenja. Če se zaporniku ne ponudi druge rešitve iz teže kriminalnih dejanj kot izvajanje evtanazije, gre za prikrito smrtno kazen.

Epilog

Križani bo pomočnike pri samomorih in izvajalce evtanazij po njihovi smrti vprašal: “Zakaj ste tako malo cenili dragoceni dar življenja, ki ga jaz podarjam?”

Matej Leban