Začelo se je sojenje proti duhovniku Tadeju Strehovcu, ki ga državno tožilstvo preganja zaradi javnega spodbujanja sovraštva in nestrpnosti. Razvpitost primera, še preden se je sodni proces sploh začel, nakazuje, da se bodo na tem primeru lomila kopja in pogledi glede meje med svobodo izražanja in spoštovanjem osebnostnih pravic tistih, o katerih se javno govori in piše. Ne bom se spuščal v pravno razpravo o tem, ali je dejanje, ki se očita Strehovcu, zrelo za obtožbo in obsodbo zaradi kaznivega dejanja, saj nisem pravni strokovnjak, bom pa povedal, kaj si o tem mislim kot človek in državljan države, v kateri se ta sodni primer odvija.
Svoboda izražanja in njene meje
Proti koncu leta 2015 sem se v okviru pobude Spoštovanje različnih aktivno vključil v referendumsko kampanjo glede sprememb zakona, na podlagi katerih bi bili istospolni pari popolnoma izenačeni glede poroke in družinskih razmerij, vključno s posvajanjem otrok. V pobudi smo volivce nagovarjali, naj spremembe zavrnejo, ker so bile po našem mnenju nepremišljene in ker se nismo strinjali s tem, da bi se spolna raznolikost in posebnosti zveze med moškim in žensko črtale iz zakonodaje. Hkrati smo zagovarjali strpen in odprt dialog glede zakonskega reševanja vprašanj istospolnih zvez. Javno sem se izpostavil s stališči, ki so nasprotovala predlaganim spremembam. Poleg črtanja spolne različnosti iz zakonodaje je bilo zame še posebej sporno to, da bi lahko otroci na podlagi teh sprememb prek nadomestnega materinstva postali tržno blago. Zakaj to razlagam in kakšno zvezo ima to z aktualnim primerom Strehovec?
S svojim javnim izpostavljanjem stališč in mnenj sem izzval tako pozitivne kot negativne reakcije, kar sem seveda pričakoval. A med slednjimi so se zlasti na spletu pojavile tudi take, v katerih so bile navedene neresnice o meni in iz katerih je bilo možno razbrati osebni prezir, zaničevanje in sovražen odnos nekaterih, ki se z mojimi javno izraženimi stališči niso strinjali. Teh izjav si nisem jemal k srcu, a noben človek, ki se mu kaj takega zgodi, ne ostane ravnodušen. Skratka, imam osebno izkušnjo napadov na svojo osebnost zaradi svojih javno izraženih prepričanj, a do ljudi, ki so me besedno napadali ne gojim zamer ali sovraštva niti nisem sprožil kakršnih koli pravnih postopkov proti njim. Edino, kar smo v okviru pobude naredili, je to, da smo z naše strani na Facebooku umaknili nekatere komentarje.
Jezik je kot orodje, s katerim lahko bodisi ustvarjamo čudovite pesmi in pravljice ali spodbujamo ljudi k dobremu bodisi lahko z jezikom tudi ubijamo – obrekovanje, osebno žaljenje, netenje in podpihovanje sovraštva je le nekaj oblik, v katerih je jezik orodje zla. Temu se je treba upreti, najprej vsak pri sebi, že v svojih mislih, a tudi v skupnosti, ko je na primer treba zaščititi tistega, ki postane tarča neresničnih obtožb ali ko je treba povzdigniti glas proti širjenju sovraštva. K temu bi po mojem mnenju prispevala tudi boljša zakonska ureditev komuniciranja na spletu, tako da bi npr. razkrili identiteto tistih, ki s psevdonimi širijo neresnice in sovraštvo, obrekujejo in žalijo. Seveda pri uporabi jezika slika ni le črno-bela, obstaja raznolik spekter sivine in mejni primeri, pri katerih je težko presoditi, kaj je dopustno in kaj ni. Potrebna je pazljivost tako pri tistih, ki v javnem prostoru širijo svoja mnenja in ideje, kot pri tistih, ki imajo moč, da iz javnega prostora sistematično izrinejo sleherno kritično, ostro, drugačno ali zunajmainstreamovsko mnenje, ker ga označijo kot »sovražni govor« ali »politično nekorektnost«.
Zakaj je objava na 24kul.si sporna?
Sporno objavo na spletnem mestu 24kul.si je spisal avtor pod psevdonimom. Državno tožilstvo je Strehovca obtožilo kaznivega dejanja kot ustanovitelja in direktorja zavoda, ki upravlja spletno mesto 24kul.si. Sodišče bo Strehovca verjetno zelo težko spoznalo za krivega glede očitanih kaznivih dejanj, a nekateri deli omenjenega zapisa se tudi meni zdijo sporni, npr. da se nekoga, ki je podpisal pobudo v zvezi s 55. členom slovenske ustave, pri čemer je tudi objavljen poimenski seznam teh ljudi, javno označi za člana »abortivnega lobija«, ki se zavzema za »brezplačne kirurške splave nerojenih žensk, homoseksualcev in lezbijk ter za izumiranje slovenskega naroda in kulture«, po mojem ne ustreza resnici. Širjenje neresnic o nekom z namenom njegove oz. njene javne očrnitve pa je obrekovanje, kar je hud napad na osebno dostojanstvo človeka.
Ali molivci pred ginekološkimi klinikami, kjer opravljajo splav, izvajajo nasilje nad ženskami?
Pomenljivo je, da 55. člen ne govori, da imajo ženske pravico do splava, ampak da se lahko starši (torej matere in očetje) svobodno odločajo o rojstvu svojih otrok ter da jim država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki jim bodo omogočile, da se odločajo za rojstva svojih otrok. V ospredju je torej svoboda staršev pri odločanju in obveznost države, da omogoči to svobodo. Če so starši svobodni pri odločanju o rojstvu otrok, imajo tudi pravico do celovitih informacij o splavu in njegovih posledicah.
Marsikatere ženske nimajo celovitih informacij o tem, kaj pomeni splav in kaj lahko povzroči, saj so drugačni pogledi o razvoju življenja in splavu v javnosti pogosto zatrti in preganjani. Spomnite se gonje proti projekciji filma o življenju na Prešernovem trgu. Eden od namenov gibanja 40 dni za življenje, ki je sprožila zgoraj omenjeno pobudo Zaščitimo ustavne pravice žensk, je tudi ta, da se staršem in drugim predstavijo sporočila o vrednosti slehernega, tudi nerojenega, življenja. Z molitvijo in mirno prisotnostjo pred klinikami, kjer se opravljajo splavi, zagovorniki spoštovanja življenja od spočetja do naravne smrti staršem in nerojenim otrokom izražajo podporo ter Boga prosijo za pomoč. Takšno uresničevanje pravic in svoboščin pripadnikov gibanja 40 dni za življenje, zagotovljenih s slovensko ustavo (39., 41. in 42. člen), po mojem mnenju ne krni zgoraj omenjenih pravic in svoboščin staršev iz 55. člena ustave.
Če je bila objava na spletnem mestu 24kul.si namenjena zagovarjanju pravice do življenja nerojenih otrok in pravic pripadnikov gibanja 40 dni za življenje, je zaradi svoje spornosti povzročila prej nasprotno. Na gibanje in njene pripadnike je vrgla temno luč in jih prikazala kot nestrpne in nasilne. Kdor koli je sodeloval ali opazoval katerega od molitvenih shodov pred klinikami, lahko potrdi, da ni nobenega zmerjanja ali nasilja nad mimoidočimi, kar pogosto lažnivo širijo tisti, ki se s takimi shodi ne strinjajo.
Potrebnost medsebojnega spoštovanja
Za konec bi dodal, da je treba v javnem prostoru še posebej pri občutljivih družbenih in političnih vprašanjih, med katera spadajo tudi vprašanja, povezana z umetno prekinitvijo življenja, svoja mnenja in stališča izražati, tako da se ohrani osebno dostojanstvo tistih, s katerimi se ne strinjamo. Kristjani smo k temu poklicani prvi.
