Pričevalci, Franc Petač: Če je en kandidat, nimam kaj volit

Pričevalci, Franc Petač: Če je en kandidat, nimam kaj volitLeta 1933 rojeni Franc Petač, ki že celo življenje živi v Vižmarjah pri Ljubljani, še vedno dela v svoji obrtni delavnici na stroju, ki ga je sestavil sam. Izvrstno tehnično podkovan inovator svojo življenjsko pripoved začne s spomini na otroštvo. Doma so imeli trgovino in gostilno, kamor je zahajal tudi žandar Franc Žnidaršič, ki so ga partizani julija 1941 obstrelili in si potem ta dogodek izbrali za dan »vstaje slovenskega naroda«. Ko so partizani pozneje ustrelili nemškega župana, so morali šolarji gledati okupatorjevo ustrelitev 42 talcev, med njimi tudi tovarnarja Kolba. Po vojni so njegovi vdovi in hčerki komunisti nacionalizirali premoženje. Pripoveduje tudi o Zavnikovi vili, v kateri je po vojni živel Edvard Kardelj.

Frančev oče bil zaposlen posebni trgovini za privilegirance

Ob koncu vojne je ljudstvo ropalo nemške vlakovne kompozicije, polne najrazličnejšega blaga, po cesti skozi Šentvid pa so se vile kolone beguncev pred partizani. Velik del so jih Angleži potem vrnili v Jugoslavijo. Največ jih je bilo zaprtih v Škofovih zavodih, večino pa so dale povojne oblasti pomoriti. Prebivalstvo je živelo v velikem pomanjkanju, drugače pa je bilo s komunisti – ti so imeli posebne trgovine, v katerih je bilo tudi blago zahodnega izvora. V eni takih, z imenom TEA je delal tudi Frančev oče. Navadni ljudje vanjo niso imeli vstopa.

Franc je po nekaj letih nemške šole po vojni stopil v slovensko. Mama je bila dvakrat zaprta iz banalnih razlogov – ker je doma skrivala zvitek blaga in kar je dobila nekaj moke na črnem trgu, da je preživela družino. Živeli so veliko slabše kot pred in celo med vojno. Franc je začel obiskovati industrijsko šolo v Kranju, potem pa uspešno delal v kovinski industriji na Igu.

Zelo zgodaj je postal samostojni obrtnik in se z režimsko birokracijo, ki zasebnemu sektorju ni bila naklonjena boril za preživetje.

»Najboljše je bilo, takrat ko je bil Stane Kavčič. Pa eno je še bilo, takrat je bila davkarija nemočna, slabi so bili, se je dalo jaz sem imel kar svojo formulo, koliko bom napovedal stroškov, koliko bom dobička napovedal pa vse.«

Vsak bi kradel, samo da ne bi bilo treba delati

Razmere so silile, da se je vsak znašel kot se je vedel in znal. Franc je do tega obdobja socialistične Jugoslavije zelo kritičen saj meni, da je pokvarila vrednote in delovne navada ljudi, kar nas pesti še danes:

»Vsi smo nepošteni, komplet, cela generacija. Kar poglejte, vsak bi kradel, samo da ne bi delati bilo treba. Ampak to smo podedovali od Juge. /…/ Vsi smo postali špekulanti. Vsak je na en način špekuliral. Eden je hišo gradil brez gradbenega dovoljenja, eden je v firmi kradel material, obrtniki smo, kakor se je dalo goljufali, da nismo davkov plačevali, to je splošen pojav, ki ga imamo tudi danes, ampak kako to izkoreniniti, ne vem.«

V času, ko je bil pritisk največji, je odšel v Nemčijo, kjer se je v tovarni zelo dobro znašel. V komunistično partijo namreč iz načelnih razlogov ni hotel stopiti. Se pa spominja, da je vsak, ki je šel v partijo napredoval. Ignoriral je tudi takratne volitve, ki so bile glede izbire farsa:

»Jaz sem bil ves čas proti, apriori sem bil proti. Tudi volit nisem hotel iti, tudi ko so Kardelja volili, pa je bil samo on kandidat, pa me pride iskat sosedova, ki je bila v volilnem odboru. Eno popoldne me je prišla trikrat iskat. Pa pravi, pojdi volit. Sem rekel, zakaj bom šel volit, saj če je en kandidat, nimam kaj volit.«

Demokracija in osamosvojitev dali podlago ekonomski svobodi

Tudi v osemdesetih letih in pozneje je bil uspešen podjetnik, ki je z veseljem pozdravil demokracijo in slovensko osamosvojitev, ki je dala podlago ekonomski svobodi. Kritičen je do sedanjih razmer v državi in pričakuje, da bomo padli v novo ekonomsko krizo takoj, ko se bo v Nemčiji zmanjšala industrijska proizvodnja. Opozarja tudi na nizko raven obrtnega znanja, kar je posledica ukinjanja vajeništva in napačnih programov poklicnih šol.

Zase pravi, da dela zato, ker ne ve, kaj bi sicer počel, za posedanje v bifeju pa mu tudi ni. Zanima ga tehnika in tu sodeluje na umetniškem področju z Meto Grgujevič. Z njo snujeta zanimive tehnične kreacije z umetniškim izrazom. Na primer star tipkalni stroj, ki s posebnim pnevmatskim mehanizmom deluje sam. To je v oddaji tudi videti.

Zavidljivo zdravje pri 86. letih si Franc Petač vzdržuje z redno športno aktivnostjo in seveda delom.