Sorazmerno neopazno je šlo mimo nas slovo Zmaga Jelinčiča od predsedniške tekme. Odkar ga je uspeh Pozitivne Slovenije decembra lani potisnil v tretjo politično ligo, pač ni več zanimiv.
Stari dobri Zmago
Pri tem pa njegova odločitev morda ni čisto nepomembna. Zdi se namreč, da bo koristila predvsem sedanjemu predsedniku Türku. Precejšnje prekrivanje med njunimi volivci so nakazale že prejšnje predsedniške volitve, ko je Türk v nekaterih okrajih, kjer je v prvem krogu največ glasov dobil Jelinčič, v drugo pobral tudi do osemdeset odstotkov. Če je moja domneva točna, Jelinčičev izstop odpira lepe možnosti, da predsednik volitve v svoj prid odloči že v prvem krogu. Prerivanje med Zverom in Pahorjem za drugo mesto in uvrstitev v finale utegne torej postati brezpredmetno.
Tako ena najopaznejših figur zadnjih dveh desetletij s parketa na neki način odhaja enako, kot je nanj stopila. Verjetno se le redki spomnijo, da je Jelinčič s svojo zgodbo o uspehu, imenovano SNS, tako rekoč odločil ključne parlamentarne volitve za slovensko prihodnost decembra 1992. Ker je s svojo dodelano kampanjo (edinkrat) temeljito zarezal v volilni bazen konservativcev, je liberalnim demokratom omogočil precejšnjo premoč nad drugimi strankami z dokaj pičlim izkupičkom. Seveda so ga konservativni volivci trumoma zapustili, ko je kar dvakrat, leta 1993 in 1997, prispeval odločilne glasove za mandatarstvo Janeza Drnovška. Zanimivo pri tem je, da leta 1992 ni niti pomislil na predsedniško kandidaturo. Z njo bi tedaj po vsej verjetnosti odžrl kar nekaj glasov Milanu Kučanu, kakor bi jih letos odžiral zlasti Danilu Türku.
Pričakovan zaton?
Spričo tega ni bilo nič nenavadnega, če je skoraj vsake volitve pričakal s povsem drugačnimi pogledi. To niti pri njegovih evropskih populističnih kolegih tipa Volena Siderova, Cornelia Vadima Tudorja ali pokojnega Andrzeja Lepperja ni (bila) nikakršna redkost. Malokdo se spomni, da so bili nacionalisti leta 2000 glasni zagovorniki gradnje džamije, samo štiri leta pozneje pa njeni glavni nasprotniki. Večino časa vladajočim pa Jelinčič ni prišel prav zgolj kot pomemben prinašalec potrebnih glasov, temveč je vsaj občasno lahko služil še za svarjenje pred veliko nevarnostjo desnega ekstremizma. Pri čemer večinoma ni izostal moralni poduk, da predsednik SNS samo pove tisto, kar na desni sredini v resnici mislijo.
Že ob referendumu ob arbitražnem sporazumu, ko Jelinčičevih ni bilo dobesedno nikjer, je postalo jasno, da so Zmagu politični dnevi šteti. Verjetno ne zgolj zato, ker se je približeval starosti za upokojitev. Kljub temu je nekako zgodovinsko pravično, da ga je v pokoj dokončno poslal Zoran Janković, v katerem je večina tistih volivcev, ki so mu ostali zvesti po zasuku po volitvah 1992, pač videla novega, boljšega populističnega junaka od njega.
Foto: Wikipedia
