Prepih v elektrogospodarstvu?

Termoelektrarna Trbovlje, foto: Anton Urankar.
Termoelektrarna Trbovlje, foto: Anton Urankar.

Elektrogospodarstvo je eden od temeljev zdravega in uspešnega razvoja gospodarstva, zato je ena od pomembnih nalog države, oblikovati trdna pravila za izpolnitev tega poslanstva. Menim, da naša država tega ne zmore!

K pisanju prispevka so me spodbudili dogodki v Termoelektrarni Trbovlje, ki jih je opisala novinarka Polona Malovrh v DELU 24. in 27. maja. Poroča o razgovorih predstavnikov Termoelektrarne Trbovlje s predsednikom uprave Holdinga slovenskih elektrarn Blažem Košorokom o prihodnji vlogi te enote v slovenskem elektrogospodarstvu.

Pomembno je njegovo sporočilo: tržna cena električne energije je 47, lastna cena v TET pa dosega vrednost 100 evr/MWh. To dvojico števil (47, 100) sem prvič zasledil v javnosti! Je zelo pomembna in zgovorna.

Podatka utemeljujeta upravičenost napovedi zaustavitve enote, saj ta ne more zagotoviti gospodarnega obratovanja. Do tu nimam sam nobenih težav z razumevanjem odločitev, ki naj zagotove oskrbo s ceneno električno energijo v državi, primerljivo s ceno na evropskem trgu.

Ne razumem pa že navedbe, da predsednik pogreša »energetski koncept«, hkrati pa prodaja enoto tujemu vlagatelju, z njim naj bi tekla pogajanja že več let, vendar nihče ne pozna njegovih načrtov. Enoto torej zapiramo in hkrati prodajamo, pa nimamo zamisli, načrta, najbrž državnega, obenem pa gradimo najdražjo enoto v Evropi, ki jo naslednjih 10 let sploh še ne rabimo. Brez »koncepta«, programa?! Mar je to res?

Slovenska stroka pa je nema, nima pomislekov, da ni programa in ne preudarne rešitve za Zasavje, zato ostaja zapiranje Rudnika še edina in že »utečena« rešitev, ki traja predolgo, obremenjuje Zasavje, seveda pa tudi celotno državo. Morda tudi ne zna razrešiti uganke, kaj bi lahko počel tuji vlagatelj z negospodarno enoto? Sam dvomim, da načrtuje proizvodnjo električne energije iz premoga, saj ima za takšne zamisli številne in boljše rešitve. Ta enota ne omogoča nobene gospodarne rešitve, morda pred leti še, vendar le z uvozom cenenega premoga! Zanimivo, stroka pa še kar molči.

Država naj bi bila kriva, ker menda nima »energetskega koncepta«, zato podaljšuje zapiranje rudnika čez vse meje, na škodo gospodarstva in prebivalstva. To je neprimeren izgovor! Ne država, ne vlada, ampak vodstva na vseh ravneh HSE ne rešijo svoje osnovne naloge: zagotoviti gospodarna vlaganja in gospodarno obratovanje združenega podjetja. Če ne zmorejo izpeljati pravih rešitev, naj odstopijo in omogočijo to tistim, ki znajo. Ne poznam primerov, da bi že kdo odstopil zaradi zgrešenega »energetskega koncepta«, čeprav je jasna rešitev za primer, ko ga ni in za primer, ko je ta zgrešen. V prvem primeru ga zahtevaš, v drugem zahtevaš njegovo spremembo. Če tega ne dosežeš, odstopiš in prepustiš reševanje sposobnejšim! To je prava pot, vse ostalo pa je mlakuža brez ščuke! Pomembno je dejstvo, da sposobnih strokovnjakov v državnih podjetjih še ne potrebujejo.

Vendar bodo TET zaustavili brez te usmeritve, najbrž jo v resnici sploh ne rabijo, lahko bi jih celo ovirala, pomaga pa jim to dejstvo skriti posamezne njihove napake. Kako bodo le ravnali pri naslednjem podobnem bolniku, lahko le ugibamo. Sam napovedujem, da mu bodo njegovo bolehnost spregledali.

Tak bolnik bo namreč enota TEŠ 6! Ta se seveda šele rojeva. Njena dvojica primerljivih številk bo v istem razredu. Naj vam jo predstavim: (47, 78). Tudi tu predstavlja prva številka tržno ceno, druga pa povprečno lastno ceno električne energije iz nove enote prvih 17 let obratovanja, to je v času odplačevanja vloženih sredstev. Njena lastna cena bo torej 31 evr/MWh višja od tržne. Vsiljuje se vprašanje, kako je stroki uspelo sprejeti tako nerazumno rešitev? Predsednik HSE bi jo lahko povprašal! To bi moral seveda vedeti in nam tudi pojasniti.

Moje pismo ministru Šušteršiču in poslancem

Del odgovora na to vprašanje ponuja moje pismo, ki sem ga v maju 2012 posredoval ministru dr. Janezu Šušteršiču in poslancem Odbora za finance in monetarno politiko. Dodajam ga spodaj.

»Sem strokovnjak za termoelektrarne in premorem znanje ter izkušnje za lastno presojo naložbe v enoto 6 v Termoelektrarni Šoštanj. V nadaljevanju predstavljam svojo oceno o njeni smotrnosti.

Sam pri naložbi nisem dejavno sodeloval, saj sodi v obdobje po moji upokojitvi, sem se pa občasno vključeval v javne razprave v časopisu Delo in tedniku Reporter. Ta moja ocena ustreza vsebini teh objav.

Vlagateljska ihta, ki smo ji priča v Termoelektrarni Šoštanj se je začela že z vgradnjo plinskih turbin v letu 2008. Ta vgradnja je bila negospodarna in o njeni smotrnosti ni nobenih podatkov.

Moje osrednje sporočilo je trditev: izgradnja enote 6 v Termoelektrarni Šoštanj je največja strokovna napaka in hkrati največja škoda, ki se je kdajkoli zgodila v slovenskem gospodarstvu. To ni le napaka in škoda, to je nesreča: materialna in moralna. To je strokovni in poslovni nesmisel in upravičeno je, ne samo vprašanje, kako se nam je moglo, kaj takega zgoditi, ampak predvsem tudi vprašanje, kako je lahko ugledna družba Alstom sodelovala pri takem postopku.

Pravo podobo te naložbe daje naslednja primerjava: za enoto 600 MW naj bi plačali 1400 milijonov, čeprav je njena tržna vrednost na evropskem trgu le 700 milijonov EURO. Za ta naložbeni denar bi torej lahko zgradili 2 enoti po 700 MW, eno v Šoštanju, drugo pa v eni od evropskih držav s cenejšim gorivom.

To je naložba za telebane, je predvidevala novinarka Dela že leta 2010 v svojem članku z naslovom: TEŠ 6 za telebane. Imela je prav!
Sprejemljivih strokovnih opravičil za tak »spodrsljaj« ni! Ne znam si tega razložiti drugače kot z ugibanjem, da je »druga enota 700 MW« sestavni del načrta in se hkrati že nekje gradi!

V današnji brezizhoden položaj so nas pripeljali pooblaščeni strokovnjaki v Termoelektrarni Šoštanj in v oblastnih organih države. Prvi so odgovorni za načrtovanje in vsebino naložbe, drugi pa za neoporečnost postopka graditve. Brez njih tega »podviga« ni bilo mogoče izpeljati.

Ti strokovnjaki so v »skoraj obrednem« postopku izbirali med velikostmi 550, 600 in 650 MW in se odločili za 600 MW, ki jo je imel v programu le en dobavitelj. Žalostna resnica!

Smotrna rešitev bi pa bila posodobitev enot 4 in 5 brez plinskih turbin z vložkom največ 150 milijonov EURO. Žal so pooblaščeni načrtovalci to smotrnost, če so jo sploh iskali, spregledali.

Vlagateljska mrzlica se bo po izgradnji enote 6 v Termoelektrarni Šoštanj nadaljevala, najprej s posodobitvijo enot 4 in 5 in uvozom premoga, kasneje pa morda tudi s preureditvijo plinskih turbin v plinskoparni proces.

Predlagam, da država v prvem koraku odkloni poroštvo in se v naslednjem iz lastništva umakne.«

Vse trditve iz pisma veljajo še danes

Skupščina je poroštvo za kredit odobrila in negospodarna naložba se izvaja naprej. Vse moje trditve v tem pismu veljajo tudi danes in nihče jih ni poskušal še zanikati.

Razumem zadrego predsednika, obeh bolnikov ne more zdraviti s prelivanjem njunih visokih stroškov med nizke v hidroelektrarnah. Še več, z izgradnjo TEŠ 6 je tudi vsakršno nadomeščanje s TET odveč.

V javnosti smo lahko zasledili obvestila o preiskavah posameznikov, ki naj bi obogateli za kakšen milijon evrov! Ne, ne, ne manjka le ta milijon, manjka 700 milijonov! Se bo kdo potrudil, da jih najde? Gotovo bi bil predsednik HSE primerna rešitev, saj so se zgubili v HSE.

Pred podobnim obiskom v Termoelektrarni Šoštanj bi bilo prav, da si predsednik HSE le pridobi »energetski koncept« in premisli o možnosti, da vlagatelju, ki se ogreva za TET, ponudi v odkup TEŠ 6. Prepričan sem, da v ustreznem natečaju ne bi maral sodelovati. Kar obdržati jo bomo morali, postala bo simbol nesposobnosti, pa tudi razgradnje naših vrednot!

Sem gospodarstvenik, zato se omejujem le na presojo gospodarskih razmer, saj ne morem razreševati stisk brezposelnih, čeprav me te močno prizadenejo. Ne krivi in ne dolžni, bodo trpeli delavci, tokrat v TET in rudniku RTH, podobno kot tisti iz SCT. Ne morem pozabiti podobe tiste naše sramote, ki so jo spočeli naši sprevrženi kapitalisti. Smo pa imeli Slovenci nekoč že pravi kapitalizem in poštene kapitaliste, žal jim revolucionarji niso prizanesli.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.