Avtor: Jurij Paljk. Vir: Družina. Slovenci v Itailji se vsako leto zberejo ob spomeniku štirim primorskim fantom (Bidovcu, Marušiču, Milošu in Valenčiču), ki so jih fašisti na bazovski gmajni ustrelili pred 82 leti. Navada je, da pride na proslavo tudi visok predstavnik iz Slovenije. Avtor opozori, da je bilo izžvižganje ministrice Novakove vnaprej načrtovano dejanje, kar so organizatorji izvedeli kasneje, iz žolčnih polemik, ki so sledile neljubemu dogodku.
Avtor v nadaljevanju citira Igorja Gregorija, ki je v Novem glasu zapisal: »Dogaja se, da se štirje pripadniki tajne organizacije Borba večkrat preveč preprosto idealno postavljajo ob bok sicer pomembnemu dogodku v naši slovenski preteklosti, kakršen je bil narodnoosvobodilni boj. Površno enačenje borbašev in tigrovcev z NOB-jem brez poglobljene kritične presoje odpira namreč vprašanje moralnega lastništva uporniške dediščine prvih, ki se do drugih pretaka bolj po ideološko-utilitaristični kot pa po zgodovinski logiki. Ali je potemtakem dogodek na gmajni gola proslava NOB-ja in jugoslovanske nostalgije ali je prvenstveno poklon štirim mladeničem, ki jih je fašistična krogla odtrgala življenju že leta 1930 (to je dobro desetletje pred nastankom NOB-ja)?…«
Avtor se sprašuje, zakaj je skupina dobro organiziranih ljudi prišla iz Slovenije na bazoviško gmajno samo zato, da v imenu neke samozvane borčevske organizacije ob spomeniku fantom, ki so bili ustreljeni dobrih deset let pred začetkom NOB in druge svetovne vojne, izžvižga ministrico Ljudmilo Novak? Opozorja, da je bilo dejanje skrajno neokusno in žaljivo do vseh kar priča tudi nelagodje italijanskih prijateljev, ki vsako leto tudi sodelujejo na prireditvi na gmajni v Bazovici.
Paljk zaključi razmišljanje z besedami: “Če grem še dlje, bom jasno zapisal, da je bilo to (op. mitingaško vzdušje) spet videno v Kopru na proslavi ob 65. obletnici priključitve Primorski matični domovini, kjer so znova kraljevale rdeče zvezde in besede o narodnoosvobodilnem boju, ki so zamolčale preprosto dejstvo, da je bila večina primorskih ljudi, ki so zvečine med drugo svetovno vojno zaradi upora proti fašizmu podprli NOB, kristjanov, vernih ljudi, ki se v rdeči zvezdi niso nikdar prepoznavali, ne med vojno in ne po njej. To lahko mirno zapišem, ker sem sin enega tistih številnih prekomorcev, ki v Kopru spet niso bili deležni ne besede ne priznanja, zato še kako razumem njihovo nelagodje, užaljenost, žalost, odrinjenost.”
Več: Družina
